Leta 1914 je prihrumel vihar, ki še nikoli ni bil silovitejši, nikoli strašnejši. Ta vihar je neposredno izkusil tudi Maks Reš (Kamnik, 1888– Kranj, 1956), ki je med prvo svetovno vojno kot stotnik služil v 27. domobranskem pehotnem polku oziroma v 2. gorskem strelskem polku (tako se je polk imenoval od 19. marca 1917).
Njegova vojna leta dokumentirajo fotografije iz albuma družine Reš, ki ga v Gorenjskem muzeju hranimo od leta 2002. Takrat nam ga je namreč podarila gospa Martina Verčič s Kokrice pri Kranju. Album je našla na podstrehi svoje hiše na Kokrici, ki jo je leta 1957 kupila od Katarine Reš. Družina Reš je v tem času stanovala v hotelu Jelen v Kranju, ki ga je nekaj časa vodil tudi Maks Reš.
27. domobranski pehotni polk se je pred začetkom prve svetovne vojne uril na vojaških vajah v Zgornjem Posočju in na Koroškem. To dokumentirajo skupinske fotografije nasmejanih vojakov, ki so se fotografirali ob različnih objektih. Zanimivi so tudi posnetki posameznih vojakov, oblečenih v značilne vojaške uniforme. Izurjeni so bili za bojevanje v visokogorju. Leta 1907 so dobili nove uniforme – planinsko obleko s podloženim ovratnikom, dolge nogavice in okovane čevlje. Na ovratniku uniforme je bila našita planika, simbol gorskih enot, na kapi pa je bil krivček ruševca. Značilno orožje gorskih enot je bila kratka puška, vojaki pa so uporabljali tudi cepine, okovane palice in smuči.
Na ruskem bojišču, v Galiciji, je bil 27. domobranski pehotni polk dvakrat – poleti 1914 in 1916. Tu je nastalo nekaj posnetkov objektov za bivanje vojakov, posnetkov pokrajine z domačini in njihovimi domovi. V albumu je tudi nekaj fotografij katoliških verskih obredov in grobov padlih vojakov.
Zimo 1915/1916 so vojaki 27. domobranskega pehotnega polka preživeli na planini Duplje. Zaposleni so bili z gradnjo cest, lesenjač, skladišč, kuhinje, veterinarske ambulante in tudi kinodvorane, ki je bila namenjena le peščici poveljniškega kadra. Z nečloveškimi napori so vozili les iz Bohinja preko Bogatina. Gradnja tako številnih objektov sploh ni bila potrebna, a je vojaško vodstvo s polkovnikom Paulusom vztrajalo pri tem. V albumu so poleg fotografij vojakov pri delu tudi redki posnetki, ko so vojaki počivali ob igranju kart.
Po končani 12. soški bitki, »Čudežu pri Kobaridu«, se je 27. domobranski pehotni polk umaknil v Furlanijo. Sredi novembra 1917 so dosegli reko Piavo v Furlaniji in tam ostali do poraza v krvavi bitki junija 1918. Podobe furlanskih krajev in pokrajine ter vojaškega vsakdana v zaledju so ohranjene tudi v albumu Maksa Reša.
Ko je bil 27. domobranski pehotni polk v zaledju (Codroipo), ga je obiskala delegacija mesta Ljubljane z županom dr. Ivanom Tavčarjem na čelu. Izročila mu je srebrno trobento, zahvalno darilo mesta Ljubljane, ki ga je prevzel general Pour. Ob tem dogodku je nastalo več fotografij. Kar nekaj strani Reševega albuma je polepljenih s fotografijami bojišča ob reki Piavi, kjer so poleti 1918 potekali zaključni boji prve svetovne vojne. Avstroogrska vojska je bila po začetnih uspehih močno poražena z ogromno človeškimi žrtvami. Najbolj prodorna je bila armadna skupina, ki jo je vodil feldmaršal Svetozar Borojević, a je klonila zaradi močnega deževja. Italija je ob pomoči francoskih in angleških divizij zmagala in avstro-ogrsko vojsko potisnila nazaj po njihovih pontonskih mostovih; te dokumentirajo posnetki v albumu. Čez reko Piavo, ki ima več rokavov, so namreč postavljali pontonske mostove, jih »maskirali« in stalno popravljali zaradi deževja in streljanja. Prizori kadečega se dima in temnih oblakov, izmučenih vojakov na frontni liniji, vojaških objektov, sestreljenih letal in ruševin so do danes ostali tudi v Reševem albumu. Posebno mesto v družinskem albumu pa sta dobili zaročni fotografiji Maksa Reša in njegove soproge Katarine, ki jo je Maks spoznal v Celovcu pred prvo svetovno vojno.
Da nam je uspelo dokumentirati fotografije, ki se nanašajo na Kranj in čas prve svetovne vojne, smo hvaležni Dragu Rešu, sinu Maksa in Katarine, njihovim sorodnikom iz Kranja ter Tomažu Budkoviču, odličnemu poznavalcu prve svetovne vojne.
Mag. Marjana Žibert: Album družine Reš. V: Mirno vojaki spite večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918. Gorenjski muzej, Kranj 2014, str. 30–33.
27. domobranski pehotni polk se je pred začetkom prve svetovne vojne uril na vojaških vajah v Zgornjem Posočju in na Koroškem. To dokumentirajo skupinske fotografije nasmejanih vojakov, ki so se fotografirali ob različnih objektih. Zanimivi so tudi posnetki posameznih vojakov, oblečenih v značilne vojaške uniforme. Izurjeni so bili za bojevanje v visokogorju. Leta 1907 so dobili nove uniforme – planinsko obleko s podloženim ovratnikom, dolge nogavice in okovane čevlje. Na ovratniku uniforme je bila našita planika, simbol gorskih enot, na kapi pa je bil krivček ruševca. Značilno orožje gorskih enot je bila kratka puška, vojaki pa so uporabljali tudi cepine, okovane palice in smuči.
Na ruskem bojišču, v Galiciji, je bil 27. domobranski pehotni polk dvakrat – poleti 1914 in 1916. Tu je nastalo nekaj posnetkov objektov za bivanje vojakov, posnetkov pokrajine z domačini in njihovimi domovi. V albumu je tudi nekaj fotografij katoliških verskih obredov in grobov padlih vojakov.
Zimo 1915/1916 so vojaki 27. domobranskega pehotnega polka preživeli na planini Duplje. Zaposleni so bili z gradnjo cest, lesenjač, skladišč, kuhinje, veterinarske ambulante in tudi kinodvorane, ki je bila namenjena le peščici poveljniškega kadra. Z nečloveškimi napori so vozili les iz Bohinja preko Bogatina. Gradnja tako številnih objektov sploh ni bila potrebna, a je vojaško vodstvo s polkovnikom Paulusom vztrajalo pri tem. V albumu so poleg fotografij vojakov pri delu tudi redki posnetki, ko so vojaki počivali ob igranju kart.
Po končani 12. soški bitki, »Čudežu pri Kobaridu«, se je 27. domobranski pehotni polk umaknil v Furlanijo. Sredi novembra 1917 so dosegli reko Piavo v Furlaniji in tam ostali do poraza v krvavi bitki junija 1918. Podobe furlanskih krajev in pokrajine ter vojaškega vsakdana v zaledju so ohranjene tudi v albumu Maksa Reša.
Ko je bil 27. domobranski pehotni polk v zaledju (Codroipo), ga je obiskala delegacija mesta Ljubljane z županom dr. Ivanom Tavčarjem na čelu. Izročila mu je srebrno trobento, zahvalno darilo mesta Ljubljane, ki ga je prevzel general Pour. Ob tem dogodku je nastalo več fotografij. Kar nekaj strani Reševega albuma je polepljenih s fotografijami bojišča ob reki Piavi, kjer so poleti 1918 potekali zaključni boji prve svetovne vojne. Avstroogrska vojska je bila po začetnih uspehih močno poražena z ogromno človeškimi žrtvami. Najbolj prodorna je bila armadna skupina, ki jo je vodil feldmaršal Svetozar Borojević, a je klonila zaradi močnega deževja. Italija je ob pomoči francoskih in angleških divizij zmagala in avstro-ogrsko vojsko potisnila nazaj po njihovih pontonskih mostovih; te dokumentirajo posnetki v albumu. Čez reko Piavo, ki ima več rokavov, so namreč postavljali pontonske mostove, jih »maskirali« in stalno popravljali zaradi deževja in streljanja. Prizori kadečega se dima in temnih oblakov, izmučenih vojakov na frontni liniji, vojaških objektov, sestreljenih letal in ruševin so do danes ostali tudi v Reševem albumu. Posebno mesto v družinskem albumu pa sta dobili zaročni fotografiji Maksa Reša in njegove soproge Katarine, ki jo je Maks spoznal v Celovcu pred prvo svetovno vojno.
Da nam je uspelo dokumentirati fotografije, ki se nanašajo na Kranj in čas prve svetovne vojne, smo hvaležni Dragu Rešu, sinu Maksa in Katarine, njihovim sorodnikom iz Kranja ter Tomažu Budkoviču, odličnemu poznavalcu prve svetovne vojne.
Mag. Marjana Žibert: Album družine Reš. V: Mirno vojaki spite večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918. Gorenjski muzej, Kranj 2014, str. 30–33.
