Italija je 23. maja 1915 napovedala vojno svoji dotedanji zaveznici Avstro-Ogrski, ki je bila že deset mesecev v vojnem stanju in se je bojevala na dveh bojiščih. Avstro-Ogrska je zato dobila tretjo fronto in je bila skoraj od vseh strani obkoljena s sovražniki. Frontna črta je potekala po avstro-ogrsko-italijanski meji ali v njeni neposredni bližini. Na našem ozemlju je potekala po črti Rombon – Bovec – Javoršček – Vršič – Krn – Batognica – Sleme – Mrzli vrh – Mengore – Kozaršče – reka Soča do Gorice – goriško mostišče – Biljenski griči – zahodni rob Doberdobske planote do morja. Na začetku je imela Avstro-Ogrska na meji premalo čet za učinkovito obrambo. Italijanska počasnost je omogočila, da so branilci organizirali obrambo na reki Soči, kjer so 29 mesecev uspešno odbijali italijanske napade. 24. oktobra 1917 so Nemci in avstro-ogrske enote izvedli uspešen protinapad in Italijane potisnili na zahod do reke Piave.
Po italijanski vojni napovedi se je tudi Gorenjska znašla v neposrednem zaledju na novonastalega bojišča. Imenovalo se je jugozahodno. Poveljstvo je prevzel nadvojvoda Evgen. Štab bojišča je bil v Mariboru. Novonastalo bojišče je obsegalo obmejne dežele in se je delilo na širše in ožje bojno območje. Dežela Kranjska, kamor je spadala tudi celotna Gorenjska, je spadala v ožje bojno območje. Vojska je na bojnem območju imela popolno oblast. V vseh vojaško pomembnejših krajih so ustanovili posebna poveljstva, preko katerih so potekali stiki s civilnimi oblastmi.
Vojaške priprave proti nezanesljivemu zavezniku Italiji so potekale že od konca marca 1915. Ruski ujetniki in nekateri vojaški oddelki so začeli graditi ceste in rezervne obrambne položaje globlje v zaledju. V aprilu so začeli kopati obrambne položaje tudi ob državni meji. Ker je manjkalo vojakov, so si vojaške oblasti hotele pomagati z ustanavljanjem posebnih enot mladostrelcev – na hitro izurjenih enot starejših mladoletnikov, ki naj bi skušali skupaj z redkimi vojaškimi enotami čim dlje zadrževati Italijane. Na Gorenjskem je bil odziv mladih majhen. Takoj po italijanski vojni napovedi so začeli po železnici mrzlično dovažati čete in vojni material, zato so morali večino civilnih vlakov ukiniti.
Gorenjska je postala neposredno zaledje bojišča, ki gaje zasedala avstroogrska 5. armada pod vodstvom generala Svetozarja Boroeviča. Temu hrvaškemu Srbu se mora tudi Gorenjska zahvaliti za uspešno obrambo na Soči, ki jo je obvarovala pred veliko ekološko in demografsko katastrofo. Gorenjci so vojake sprejeli z veseljem in so jih pogosto obdarovali. Prihod vojaštva je zmanjševal strah pred prodorom Italijanov, ki bi lahko pregnal prebivalce v begunstvo v notranjost monarhije.
Hkrati z borbenimi enotami, ki so takoj odšle na mejo, je prispelo tudi vozarstvo, ki je soškemu bojišču dovažalo vojaški material. To se je dlje časa zadrževalo po gorenjskih vaseh. Na Gorenjsko so prišli tudi mladi, še ne izurjeni vojaki pohodnih formacij, ki so se v zaledju urili pred odhodom na bojišče. Vojaki so pripadali vsem narodom monarhije. Vojaštvo je na začetku bivalo na prostem, oficirji pa po gostilnah, šolah in župniščih. Kasneje, na jesen in zimo, so vojake namestili tudi po hišah domačinov, njihove konje pa po hlevih in kozolcih. Vojaški konji so med domačo živino zanesli različne bolezni.
Ko so vzpostavili bojišče na Soči in je postalo jasno, da bo ta obramba vzdržala, so na Gorenjsko namestili tudi različne zaledne ustanove: vojaške bolnišnice, delavnice za popravilo orožja in vojaške opreme ter različna skladišča. Vojska na bojišču je rabila velike količine hrane, streliva ter drugega vojaškega materiala. Iz notranjosti monarhije so ga dovažali po železnici. Takoj po nastanku novega bojišča so razširili najpomembnejše železniške postaje in zgradili nove razkladalne tire. Najbolj obremenjeni progi sta bili bohinjska in zgornjesavska. Od skladišč na železniških postajah so poleti in jeseni vse to blago dostavljali naprej na bojišče s pomočjo vozarstva. Za razmeroma skromne količine blaga so morali vzdrževati tisoče vprežnih ter nosaških konj z njihovimi spremljevalci. Vsa ta množica je kmalu porabila zaloge sena, ki so ga imeli domačini. Vojaška uprava je jeseni 1915 do spomladi 1916 zgradila vojaško konjsko železnico Bohinjska Bistrica – Zlatorog, žičnico na Komno, žičnico preko Vršiča ter cesto na Vršič. Nadelali so tudi precej voznih in nosaških poti proti bojišču. Pri nadelavi poti in ostalih prometnic so množično uporabljali enote vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Pri gradnji in vzdrževanju prometnic so se dogajale nesreče. Najbolj znana je bila na severni strani Vršiča, kjer je plaz zasul ujetniške barake in pomoril 182 Rusov in 80 avstro-ogrskih stražarjev. Ruski ujetniki so kopali tudi rezervne položaje precej daleč za bojiščem. Tja naj bi se umaknili branilci, če bi Italijani prebili frontno črto. Najvažnejši rezervni obrambni položaj je potekal od Kepe preko Mojstrane, Mežakle, Pokljuke, Soteske v Bohinju, Jelovice, Selške in Poljanske doline proti Ljubljani. Ker je zmanjkovalo hrane že za redno vojaštvo, so ujetniki povečini stradali. Nekateri stražarji so se do njih surovo obnašali. Domačini pa so ruske ujetnike cenili zaradi njihove poštenosti.
Vzdolž prometnic je vojaštvo zgradilo številne barake, ki so služile kot bivališča enotam na pohodu, kot skladišča in kot hlevi za živino. Bliže fronti (na primer na Planini na Kraju) so v barake namestili tudi vojaške bolnišnice. V visokogorju je bilo več takih taborišč, ki so imela zaloge potrebščin za zimsko obdobje, ko včasih zaradi dolgotrajnih snežnih viharjev promet z dolino ni bil mogoč. Ob koncu leta 1916 in v prvi polovici leta 1917 je vojska za pogon žičnic in vojaške železnice Bohinjska Bistrica – Zlatorog zgradila nekaj pretočnih elektrarn, ki so poganjale dolinski del žičnic in osvetljevale vojaška taborišča. Odvečno elektriko so smeli uporabljati zasebniki. Kranjskogorska elektrarna je ostala na svojem mestu vse do današnjih dni. Na Gorenjskem so v letih 1916 in 1917 potekali različni vojaški tečaji za oficirje in moštvo. Tako so v Bohinju imeli tečaje za mitraljezce, metalce ročnih bomb in smučarske tečaje. V Škofji Loki je bil tečaj za oficirje. Vseskozi je bilo tu tudi počivališče enot, ko niso bile na položajih ali v rezervi. Vojaštvo in civilno prebivalstvo Gorenjske so leta 1917 zlasti vznemirjala italijanska letala, ki so bombardirala vojaške objekte in železniške proge, na srečo brez večjih uspehov.
Življenje v neposrednem zaledju se je zelo spremenilo ob pripravah na skupno avstro-ogrsko-nemško ofenzivo. Začele so se z masovnimi železniškimi pošiljkami 20. septembra 1917. Potrebovali so kar 2 400 vojaških vlakov – 1 533 za tovor in 867 za čete. Uporabili so okrog 100 000 železniških vagonov, to je bila tretjina vojaštvu namenjenega voznega parka monarhije. Najprej so dostavili vojaški material, nato vojaštvo. Samo za prevoz topovskega streliva so rabili 2 000 vagonov. Najbolj je bila obremenjena bohinjska proga, za njo pa zgornjesavska. Ta silna selitev tovora in ljudi je bila končana v pičlih petih tednih. Večina nemških in avstro-ogrskih enot, ki so se pripeljale po železnici, je čakala na Gorenjskem. V okolici Škofje Loke, Kranja in vse do Jesenic je bilo pet nemških in avstro-ogrskih divizij. Dve avstro-ogrski diviziji sta čakali na območju Mojstrane in Kranjske Gore. Nemški alpski korpus je z Jesenic prepešačil pot preko Bohinja do Svete Lucije (današnjega Mosta na Soči). Nemci so s seboj pripeljali tudi lovska in izvidniška letala. Ta naj bi Italijanom preprečila preletavati zaledje in odkriti velike vojaške koncentracije. Vse te in tudi avstro-ogrske divizije, ki so že zasedale položaje med Bovcem in Lomom na Banjščicah, so bile podrejene novo sestavljeni nemški 14. armadi pod poveljstvom nemškega generala Otta von Bellowa. Ta naj bi prebila italijanske položaje. Štab armade se je nastanil v stavbi kranjske gimnazije. Nemško-avstro-ogrske čete so med 24. in 27. oktobrom 1917 prebile italijansko obrambo in potisnile Italijane globoko na njihovo ozemlje, do reke Piave.
Reke vojnih ujetnikov so se zlivale na Gorenjsko. Nastanili so jih v barake, ki jih je zapustila zmagovalna vojska. Tu so ujetniki ostali do začetka leta 1918. Vojaška oblast jih je v tem času uporabljala za razna pomožna dela. Decembra 1917 je bila Kranjska izločena iz notranjega bojnega območja, kar je za civilno prebivalstvo pomenilo določeno olajšanje.
Po italijanski vojni napovedi se je celotna Gorenjska znašla v ožjem bojnem območju. Režim ožjega bojnega območja je bil strog. Gibanje je bilo omejeno. Tudi v krajevnem prometu je bilo treba imeti posebna potrdila. Okrajno glavarstvo je dajalo dovoljenja za medkrajevna potovanja samo zanesljivim osebam. Prepovedano je bilo zvoniti in kuriti kresove. Uvedli so policijsko uro. Kmalu po začetku sovražnosti so na Gorenjsko pribežali begunci s Tolminske in Goriške. Tudi Gorenjci so se bali begunstva. Župniki in župani so morali napeti vse sile, da so za silo pomirili ljudi, vendar je podzavestni strah ostal do konca vojne.
V Bohinju in na Selškem so po italijanski vojni napovedi mobilizirali ljudi in živino, da so vozili in nosili vojaške potrebščine enotam v visokogorje. Poleg prostorske stiske – vojaštvo je marsikateri družini zasedlo kmečko hišo in skedenj – je bila povsod velika stiska za hrano. Država je uvedla živilske nakaznice, brez katerih ni bilo mogoče kupiti pičlo odmerjenih količin hrane. Za oskrbo so bili zadolženi aprovizacijski odbori, ki jih je morala ustanoviti vsaka občina. Država je kmetom zasegla pridelek, vendar so ga nekaj uspeli skriti in ga mnogo dražje prodati na črni borzi. Tudi živine ni bilo dovoljeno klati, razen v sili. Iznajdljivejši kmetje so se poslužili »prisilnega zakola«, da so rešili nekaj živine pred prisilno oddajo.
Zmanjkovalo je vseh vrst surovin, saj sta bili Nemčija in Avstro-Ogrska obkroženi s sovražnimi državami, ki niso dovoljevale nikakršne trgovine. Za določene vrste surovin so bili prisiljeni uporabljati nadomestke. Namesto bombaža so uporabljali vlakna kopriv. Ker je primanjkovalo barvnih kovin, so morali medeninasti drobiž zamenjati z železnim. Tudi medeninaste vratne kljuke so zamenjavali z železnimi. Kdor je daroval medeninasto terilnico, je v zameno dobil keramično, okrašeno z domoljubnim napisom. Vojaška oblast je pobrala celo cerkvene zvonove. Pustili so samo nekaj najstarejših zvonov ter vsaki župni cerkvi mrliški zvonček. Da bi prihranili pri razsvetljavi, so v državi uvedli poletni čas. Varčevanje je seglo celo tako daleč, da so na praznik Vseh svetih prepovedali prižigati sveče na grobovih. Država je kmalu po začetku vojne začela razpisovati vojna posojila z vabljivo visokimi obrestmi. Prva so naletela na ugoden odmev pri prebivalstvu, posebno po italijanskem vstopu v vojno. Vpisovanje je priporočala tudi duhovščina. Kasneje je bil odziv vse slabši, ker tudi duhovščina ni hotela več agitirati zanje. Bilo je nekaj nesrečnikov, ki so vse prihranke posodili državi, ob razpadu Avstro-Ogrske pa so ostali praznih rok. Ker je bila večina sposobnih moških pri vojakih, je močno primanjkovalo delovne sile. Na domačijah so ostale ženske, otroci in ostareli ljudje. Zato je šolska oblast dovolila otrokom izostajati od pouka. Temu stanju se je prilagodila tudi Cerkev, ki je dopustila delo ob nedeljah in zapovedanih praznikih.
Vojska je na notranjem bojnem območju povzročila tudi nekatere pozitivne gospodarske učinke. Družinski člani vpoklicanih vojakov so dobivali denarne podpore, kar je nekaterim revnim družinam pomenilo edini vir dohodkov. Trgovcem in gostilničarjem se je promet silno povečal. Gozdarji so ves les prodali vojski. Domača dekleta in žene so se zaposlile pri vojaških pralnicah. Največje podjetje na Gorenjskem, ki je delalo za vojsko, je bila jeseniška železarna. 14. avgusta 1917 je doživela prvo strateško bombardiranje italijanskega letalstva, ki pa tovarni ni povzročilo posebne škode. Na Jesenicah sta bila ubita dva civilista. Zaradi bombardiranja je v celoti zgorela Koroška Bela. Ob koncu leta 1916 je prišlo v monarhiji do velikih sprememb. Umrl je stari cesar Franc Jožef. Malo pred tem so ustrelili grofa Sturghka, ki je dve leti in pol vladal avstrijskemu delu monarhije, ne da bi sklical parlament. Cesar Karel, ki je nasledil Franca Jožefa, je najprej hotel skleniti mir, vendar brez uspeha. Sklenil je tudi obnoviti parlamentarno življenje. Na prvem medvojnem zasedanju parlamenta na Dunaju, ob koncu maja 1917, je dr. Anton Korošec – ostremu nasprotovanju najvišjih avstrijskih državnih uradnikov navkljub – prebral izjavo o združevanju južnih Slovanov v okviru monarhije, ne glede na dotedanje državne in deželne meje.
Izjava, ki je dobila ime »majniška deklaracija«, je sprožila vseslovensko gibanje, posebej po javni podpori ljubljanskega knezoškofa dr. Jegliča. Gibanje je bistveno pripomoglo k združitvi Slovencev z ostalimi južnimi Slovani ob zlomu monarhije.
Tomaž Budkovič: Gorenjska kot zaledje soškega bojišča. V: Mirno vojaki spite večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918. Gorenjski muzej, Kranj 2014, str. 14–19.
Vojaške priprave proti nezanesljivemu zavezniku Italiji so potekale že od konca marca 1915. Ruski ujetniki in nekateri vojaški oddelki so začeli graditi ceste in rezervne obrambne položaje globlje v zaledju. V aprilu so začeli kopati obrambne položaje tudi ob državni meji. Ker je manjkalo vojakov, so si vojaške oblasti hotele pomagati z ustanavljanjem posebnih enot mladostrelcev – na hitro izurjenih enot starejših mladoletnikov, ki naj bi skušali skupaj z redkimi vojaškimi enotami čim dlje zadrževati Italijane. Na Gorenjskem je bil odziv mladih majhen. Takoj po italijanski vojni napovedi so začeli po železnici mrzlično dovažati čete in vojni material, zato so morali večino civilnih vlakov ukiniti.
Gorenjska je postala neposredno zaledje bojišča, ki gaje zasedala avstroogrska 5. armada pod vodstvom generala Svetozarja Boroeviča. Temu hrvaškemu Srbu se mora tudi Gorenjska zahvaliti za uspešno obrambo na Soči, ki jo je obvarovala pred veliko ekološko in demografsko katastrofo. Gorenjci so vojake sprejeli z veseljem in so jih pogosto obdarovali. Prihod vojaštva je zmanjševal strah pred prodorom Italijanov, ki bi lahko pregnal prebivalce v begunstvo v notranjost monarhije.
Hkrati z borbenimi enotami, ki so takoj odšle na mejo, je prispelo tudi vozarstvo, ki je soškemu bojišču dovažalo vojaški material. To se je dlje časa zadrževalo po gorenjskih vaseh. Na Gorenjsko so prišli tudi mladi, še ne izurjeni vojaki pohodnih formacij, ki so se v zaledju urili pred odhodom na bojišče. Vojaki so pripadali vsem narodom monarhije. Vojaštvo je na začetku bivalo na prostem, oficirji pa po gostilnah, šolah in župniščih. Kasneje, na jesen in zimo, so vojake namestili tudi po hišah domačinov, njihove konje pa po hlevih in kozolcih. Vojaški konji so med domačo živino zanesli različne bolezni.
Ko so vzpostavili bojišče na Soči in je postalo jasno, da bo ta obramba vzdržala, so na Gorenjsko namestili tudi različne zaledne ustanove: vojaške bolnišnice, delavnice za popravilo orožja in vojaške opreme ter različna skladišča. Vojska na bojišču je rabila velike količine hrane, streliva ter drugega vojaškega materiala. Iz notranjosti monarhije so ga dovažali po železnici. Takoj po nastanku novega bojišča so razširili najpomembnejše železniške postaje in zgradili nove razkladalne tire. Najbolj obremenjeni progi sta bili bohinjska in zgornjesavska. Od skladišč na železniških postajah so poleti in jeseni vse to blago dostavljali naprej na bojišče s pomočjo vozarstva. Za razmeroma skromne količine blaga so morali vzdrževati tisoče vprežnih ter nosaških konj z njihovimi spremljevalci. Vsa ta množica je kmalu porabila zaloge sena, ki so ga imeli domačini. Vojaška uprava je jeseni 1915 do spomladi 1916 zgradila vojaško konjsko železnico Bohinjska Bistrica – Zlatorog, žičnico na Komno, žičnico preko Vršiča ter cesto na Vršič. Nadelali so tudi precej voznih in nosaških poti proti bojišču. Pri nadelavi poti in ostalih prometnic so množično uporabljali enote vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Pri gradnji in vzdrževanju prometnic so se dogajale nesreče. Najbolj znana je bila na severni strani Vršiča, kjer je plaz zasul ujetniške barake in pomoril 182 Rusov in 80 avstro-ogrskih stražarjev. Ruski ujetniki so kopali tudi rezervne položaje precej daleč za bojiščem. Tja naj bi se umaknili branilci, če bi Italijani prebili frontno črto. Najvažnejši rezervni obrambni položaj je potekal od Kepe preko Mojstrane, Mežakle, Pokljuke, Soteske v Bohinju, Jelovice, Selške in Poljanske doline proti Ljubljani. Ker je zmanjkovalo hrane že za redno vojaštvo, so ujetniki povečini stradali. Nekateri stražarji so se do njih surovo obnašali. Domačini pa so ruske ujetnike cenili zaradi njihove poštenosti.
Vzdolž prometnic je vojaštvo zgradilo številne barake, ki so služile kot bivališča enotam na pohodu, kot skladišča in kot hlevi za živino. Bliže fronti (na primer na Planini na Kraju) so v barake namestili tudi vojaške bolnišnice. V visokogorju je bilo več takih taborišč, ki so imela zaloge potrebščin za zimsko obdobje, ko včasih zaradi dolgotrajnih snežnih viharjev promet z dolino ni bil mogoč. Ob koncu leta 1916 in v prvi polovici leta 1917 je vojska za pogon žičnic in vojaške železnice Bohinjska Bistrica – Zlatorog zgradila nekaj pretočnih elektrarn, ki so poganjale dolinski del žičnic in osvetljevale vojaška taborišča. Odvečno elektriko so smeli uporabljati zasebniki. Kranjskogorska elektrarna je ostala na svojem mestu vse do današnjih dni. Na Gorenjskem so v letih 1916 in 1917 potekali različni vojaški tečaji za oficirje in moštvo. Tako so v Bohinju imeli tečaje za mitraljezce, metalce ročnih bomb in smučarske tečaje. V Škofji Loki je bil tečaj za oficirje. Vseskozi je bilo tu tudi počivališče enot, ko niso bile na položajih ali v rezervi. Vojaštvo in civilno prebivalstvo Gorenjske so leta 1917 zlasti vznemirjala italijanska letala, ki so bombardirala vojaške objekte in železniške proge, na srečo brez večjih uspehov.
Življenje v neposrednem zaledju se je zelo spremenilo ob pripravah na skupno avstro-ogrsko-nemško ofenzivo. Začele so se z masovnimi železniškimi pošiljkami 20. septembra 1917. Potrebovali so kar 2 400 vojaških vlakov – 1 533 za tovor in 867 za čete. Uporabili so okrog 100 000 železniških vagonov, to je bila tretjina vojaštvu namenjenega voznega parka monarhije. Najprej so dostavili vojaški material, nato vojaštvo. Samo za prevoz topovskega streliva so rabili 2 000 vagonov. Najbolj je bila obremenjena bohinjska proga, za njo pa zgornjesavska. Ta silna selitev tovora in ljudi je bila končana v pičlih petih tednih. Večina nemških in avstro-ogrskih enot, ki so se pripeljale po železnici, je čakala na Gorenjskem. V okolici Škofje Loke, Kranja in vse do Jesenic je bilo pet nemških in avstro-ogrskih divizij. Dve avstro-ogrski diviziji sta čakali na območju Mojstrane in Kranjske Gore. Nemški alpski korpus je z Jesenic prepešačil pot preko Bohinja do Svete Lucije (današnjega Mosta na Soči). Nemci so s seboj pripeljali tudi lovska in izvidniška letala. Ta naj bi Italijanom preprečila preletavati zaledje in odkriti velike vojaške koncentracije. Vse te in tudi avstro-ogrske divizije, ki so že zasedale položaje med Bovcem in Lomom na Banjščicah, so bile podrejene novo sestavljeni nemški 14. armadi pod poveljstvom nemškega generala Otta von Bellowa. Ta naj bi prebila italijanske položaje. Štab armade se je nastanil v stavbi kranjske gimnazije. Nemško-avstro-ogrske čete so med 24. in 27. oktobrom 1917 prebile italijansko obrambo in potisnile Italijane globoko na njihovo ozemlje, do reke Piave.
Reke vojnih ujetnikov so se zlivale na Gorenjsko. Nastanili so jih v barake, ki jih je zapustila zmagovalna vojska. Tu so ujetniki ostali do začetka leta 1918. Vojaška oblast jih je v tem času uporabljala za razna pomožna dela. Decembra 1917 je bila Kranjska izločena iz notranjega bojnega območja, kar je za civilno prebivalstvo pomenilo določeno olajšanje.
Po italijanski vojni napovedi se je celotna Gorenjska znašla v ožjem bojnem območju. Režim ožjega bojnega območja je bil strog. Gibanje je bilo omejeno. Tudi v krajevnem prometu je bilo treba imeti posebna potrdila. Okrajno glavarstvo je dajalo dovoljenja za medkrajevna potovanja samo zanesljivim osebam. Prepovedano je bilo zvoniti in kuriti kresove. Uvedli so policijsko uro. Kmalu po začetku sovražnosti so na Gorenjsko pribežali begunci s Tolminske in Goriške. Tudi Gorenjci so se bali begunstva. Župniki in župani so morali napeti vse sile, da so za silo pomirili ljudi, vendar je podzavestni strah ostal do konca vojne.
V Bohinju in na Selškem so po italijanski vojni napovedi mobilizirali ljudi in živino, da so vozili in nosili vojaške potrebščine enotam v visokogorje. Poleg prostorske stiske – vojaštvo je marsikateri družini zasedlo kmečko hišo in skedenj – je bila povsod velika stiska za hrano. Država je uvedla živilske nakaznice, brez katerih ni bilo mogoče kupiti pičlo odmerjenih količin hrane. Za oskrbo so bili zadolženi aprovizacijski odbori, ki jih je morala ustanoviti vsaka občina. Država je kmetom zasegla pridelek, vendar so ga nekaj uspeli skriti in ga mnogo dražje prodati na črni borzi. Tudi živine ni bilo dovoljeno klati, razen v sili. Iznajdljivejši kmetje so se poslužili »prisilnega zakola«, da so rešili nekaj živine pred prisilno oddajo.
Zmanjkovalo je vseh vrst surovin, saj sta bili Nemčija in Avstro-Ogrska obkroženi s sovražnimi državami, ki niso dovoljevale nikakršne trgovine. Za določene vrste surovin so bili prisiljeni uporabljati nadomestke. Namesto bombaža so uporabljali vlakna kopriv. Ker je primanjkovalo barvnih kovin, so morali medeninasti drobiž zamenjati z železnim. Tudi medeninaste vratne kljuke so zamenjavali z železnimi. Kdor je daroval medeninasto terilnico, je v zameno dobil keramično, okrašeno z domoljubnim napisom. Vojaška oblast je pobrala celo cerkvene zvonove. Pustili so samo nekaj najstarejših zvonov ter vsaki župni cerkvi mrliški zvonček. Da bi prihranili pri razsvetljavi, so v državi uvedli poletni čas. Varčevanje je seglo celo tako daleč, da so na praznik Vseh svetih prepovedali prižigati sveče na grobovih. Država je kmalu po začetku vojne začela razpisovati vojna posojila z vabljivo visokimi obrestmi. Prva so naletela na ugoden odmev pri prebivalstvu, posebno po italijanskem vstopu v vojno. Vpisovanje je priporočala tudi duhovščina. Kasneje je bil odziv vse slabši, ker tudi duhovščina ni hotela več agitirati zanje. Bilo je nekaj nesrečnikov, ki so vse prihranke posodili državi, ob razpadu Avstro-Ogrske pa so ostali praznih rok. Ker je bila večina sposobnih moških pri vojakih, je močno primanjkovalo delovne sile. Na domačijah so ostale ženske, otroci in ostareli ljudje. Zato je šolska oblast dovolila otrokom izostajati od pouka. Temu stanju se je prilagodila tudi Cerkev, ki je dopustila delo ob nedeljah in zapovedanih praznikih.
Vojska je na notranjem bojnem območju povzročila tudi nekatere pozitivne gospodarske učinke. Družinski člani vpoklicanih vojakov so dobivali denarne podpore, kar je nekaterim revnim družinam pomenilo edini vir dohodkov. Trgovcem in gostilničarjem se je promet silno povečal. Gozdarji so ves les prodali vojski. Domača dekleta in žene so se zaposlile pri vojaških pralnicah. Največje podjetje na Gorenjskem, ki je delalo za vojsko, je bila jeseniška železarna. 14. avgusta 1917 je doživela prvo strateško bombardiranje italijanskega letalstva, ki pa tovarni ni povzročilo posebne škode. Na Jesenicah sta bila ubita dva civilista. Zaradi bombardiranja je v celoti zgorela Koroška Bela. Ob koncu leta 1916 je prišlo v monarhiji do velikih sprememb. Umrl je stari cesar Franc Jožef. Malo pred tem so ustrelili grofa Sturghka, ki je dve leti in pol vladal avstrijskemu delu monarhije, ne da bi sklical parlament. Cesar Karel, ki je nasledil Franca Jožefa, je najprej hotel skleniti mir, vendar brez uspeha. Sklenil je tudi obnoviti parlamentarno življenje. Na prvem medvojnem zasedanju parlamenta na Dunaju, ob koncu maja 1917, je dr. Anton Korošec – ostremu nasprotovanju najvišjih avstrijskih državnih uradnikov navkljub – prebral izjavo o združevanju južnih Slovanov v okviru monarhije, ne glede na dotedanje državne in deželne meje.
Izjava, ki je dobila ime »majniška deklaracija«, je sprožila vseslovensko gibanje, posebej po javni podpori ljubljanskega knezoškofa dr. Jegliča. Gibanje je bistveno pripomoglo k združitvi Slovencev z ostalimi južnimi Slovani ob zlomu monarhije.
Tomaž Budkovič: Gorenjska kot zaledje soškega bojišča. V: Mirno vojaki spite večno spanje: Gorenjska in Gorenjci 1914–1918. Gorenjski muzej, Kranj 2014, str. 14–19.
