Hiša na naslovu Šmarje 20 je nosila hišno ime »Na Semischi« in se je nahajala v XVII. ledini, vendar če pogledamo sliko celotne katastrske občine Šmarje, vidimo, da je ti dve ledini takrat ločevala samo deželna cesta. Popis leta 1787 je bil namreč narejen tako, da so najprej spiralno zaokrožili po obrobju celotne občine in nato končali v samem središču Šmarja.
Janez Wirth, ki je ob popisu gospodaril na naslovu Šmarje 20, se je rodil leta 1743 in je bil prvorojeni sin Matije in Terezije Wirth. Da je izhajal iz pomembne šmarske družine, priča tudi dejstvo, da je bila njegova krstna botra vdova Johana Kristina grofica Gaisruck, takratna lastnica gospostva Jelšingrad (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Krstna knjiga 1740-1757, str. 45).
Družina Wirth je na naslovu Šmarje 20, tik ob sejmišču, vodila dobro vpeljan družinski posel. Iz številnih zapisov v matičnih knjigah župnije Šmarje, kjer se Janez Wirth pojavlja kot krstni boter, je razvidno, da je bil po poklicu mesar in gostilničar. Župnik je njegov gostilničarski poklic včasih zapisal z besedo Gastgeber, včasih pa kot Wirth. Ohranjen pa je tudi primer njegovega botrovanja iz leta 1789, ko sta ob njegovem imenu zapisana kar oba poklica – Wirth und Fleischer (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Krstna knjiga 1740-1757, str. 321). Njegova lokacija mu je omogočala izjemno prednost, saj je živino lahko kupoval neposredno »na Semischi«, tako rekoč pred svojim pragom. Sveže meso je nato lahko prodal ali pa je bilo postreženo v njegovi gostilni.
Vendar pa Janezova zgodba ni bila le zgodba o uspehu. Leta 1775 je s smrtjo žene Konstancije že drugič postal vdovec, še pred tem pa mu je umrl tudi sin Franc. Smrti otrok so bile takrat zelo pogoste in tako je bilo tudi v njegovem tretjem zakonu, v katerem mu je žena Marija Ana rodila devet otrok. Kar pet jih je umrlo v ranem otroštvu in ko mu je leta 1801 umrla še žena, je kmalu zatem prodal svojo posest ob sejmišču in se preselil v Zastranje, kjer je leta 1810 tudi umrl.
Izpraznjen prostor po odhodu družine Wirth je zapolnil ambiciozni prišlek Jurij Skaza, ki je očitno prepoznal vrednost te lokacije. Z nakupom posesti na naslovu Šmarje 20 ni pridobil le stavbe, temveč je prevzel tudi dobro utečen posel ob sejmišču, ki ga je družina Wirth gradila več desetletij.
Njegov vstop v šmarsko zgodovino je zabeležen tudi v stari zemljiški knjigi, ki jo danes hrani Zgodovinski arhiv Celje. Kot kupec je v njej naveden Jurij Peter Skaza, enako dvojno ime pa je zapisano tudi v Provizoriju zemljiškega davka iz leta 1820. Očitno je v vsakdanjem življenju pogosteje uporabljal le ime Jurij (Georg), saj je večkrat tako naveden tudi v šmarskih matičnih knjigah.
V zemljiški knjigi je zapisano, da je Jurij Peter Skaza dne 26. januarja 1803 od Janeza Wirtha kupil dve njivi. Zemljiškoknjižni vpis najprej navaja njivo nad cesto, v vrednosti 30 goldinarjev, nato pa še njivo pod cesto, v vrednosti 20 goldinarjev. Skupna vrednost obeh njiv je tako znašala 50 goldinarjev konvencijske valute (SI ZAC/1031, Zbirka zemljiških knjig, 1657-1886).
Ker je Wirthova posest ležala tik ob deželni cesti, ki je vodila proti Korpulam, je v zemljiški knjigi gotovo mišljena prav ta cesta. Iz popisa zemljiških parcel leta 1787 pa je razvidno, da je imel Janez Wirth skupaj pet njiv, vendar je pod cesto ležala samo njiva s parcelno št. 29/1, ki je merila 1500 kvadratnih sežnjev. Tudi njena lega, ki je v Provizoriju zemljiškega davka leta 1820 opisana kot »unter der Strasse«, se dobro ujema z zapisom v zemljiški knjigi, zato lahko z veliko gotovostjo sklepamo, da gre za drugo njivo iz kupoprodajne pogodbe leta 1803 (Slika 13).
Nekoliko širšo sliko glede lastništva zemljiških parcel daje primerjava podatkov Jožefinskega katastra iz leta 1787 in Provizorija zemljiškega davka iz leta 1820. Janez Wirth je imel leta 1787 v lasti 12 parcel, ki so do leta 1820 vse prešle v roke Jurija Skaze. Čeprav najdeni zemljiškoknjižni vpis z dne 26. januarja 1803 izrecno navaja le dve njivi, primerjava zemljiških in matičnih evidenc kaže, da je Jurij Skaza v tem času najverjetneje prevzel celotno Wirthovo posest v Šmarju. Kot premožen gospodar pa se Skaza tukaj ni ustavil in je znal izkoristiti priložnosti na trgu. To nam potrjuje tudi Franciscejski kataster iz leta 1825, iz katerega je razvidno, da je imel takrat v posesti že 26 parcel. Med temi novopridobljenimi parcelami pa posebej izstopa celotno posestvo Blaža Zidarja v Korpulah 15, za katerega je bila zaradi dolgov konec leta 1820 razpisana prisilna dražba.
Jurij Skaza je bil ob prihodu v Šmarje že poročen in z ženo Ano sta se hitro vključila v šmarsko okolje. Živela sta na naslovu Šmarje 20 in na tej odlični lokaciji nadaljevala gostinsko dejavnost. To potrjujejo tudi številni zapisi v matičnih knjigah župnije Šmarje, kjer se od leta 1805 naprej pojavljata kot krstna botra, pri obeh pa je naveden gostilničarski poklic. Tudi ob krstu njunega sina Jožefa Jurija, 16. februarja 1805 v Šmarju, je župnik pri očetu zapisal poklic »Gastgeber« (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Krstna knjiga 1798-1826, str. 53).
Kot zanimivost velja omeniti, da se je sin Jožef Jurij Skaza odločil za duhovniški poklic in je kot Jožef Skaza večkrat vpisan v šmarskih matičnih knjigah. Za duhovnika je bil posvečen leta 1828, nato pa je kot kaplan služboval v različnih župnijah na Štajerskem. Nazadnje je bil župnik v župniji Sv. Jernej pri Ločah, kjer je leta 1855 tudi umrl (NŠAM, Sveti Jernej pri Ločah, Mrliška knjiga 1838-1870, str. 103). Juriju in Ani so se pozneje v zakonu rodili še trije otroci, očetovo gostinsko dejavnost pa je nadaljeval njun sin Franc Jakob Skaza.
Da so bili odnosi med »starim« in »novim« gospodarjem kljub prodaji posestva dobri, priča podatek iz leta 1806, ko je Jurij Skaza nastopil kot poročna priča Janezovi hčerki Antoniji Wirth ob njeni poroki z Matejem Vodopivcem (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Poročna knjiga 1784-1824, str. 42). Antonija in Matej Vodopivc sta takoj po poroki živela na ženinem domu, v Zastranju 16. Tam se jima je novembra 1806 rodila hčerka Barbara, ki pa je junija 1808 na istem naslovu tudi umrla (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Krstna knjiga 1798-1826, str. 65, Mrliška knjiga 1764-1828, 249). Kmalu zatem se je družina preselila v Koretno, kjer je bila šest mesecev pozneje rojena hčerka Barbara Amalija, leta 1811 pa še hčerka Johana (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Krstna knjiga 1798-1826, str. 82, 104). Prav s poroko slednje pa se naša pripoved o družinah Wirth in Skaza res lepo zaokroži.
Vnukinja Janeza Wirtha, Johana Vodopivc, se je namreč leta 1832 poročila z Jurijevim sinom Francem Jakobom Skazo in s tem se je zgodovinski krog simbolično sklenil ((NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Poročna knjiga 1825-1839, str. 42). Johana se je kot mlada žena vselila v hišo na naslovu Šmarje 20, prav v tisto hišo »Na Semischi«, kjer so njeni predniki iz družine Wirth desetletja gospodarili in krojili utrip šmarskega sejmišča. V tej hiši se jima je leta 1832 rodil sin Jožef Skaza, dve leti pozneje pa še hčerka Marija Johana. Oče Jurij se je medtem preselil na Bobovo, vodenje gostilne pa prepustil sinu Francu Jakobu, ki je bil pri tem zelo uspešen. Gostilničarstvo ob takratni deželni cesti mu je prinašalo velik dobiček (Žagar, Franc Skaza, str. 8). Mlada družina si je kmalu lahko privoščila selitev na še boljšo lokacijo, kar potrjuje tudi vpis v šmarski Krstni knjigi leta 1838, kjer je navedeno, da se je njun tretji otrok, Franc Skaza, rodil na naslovu Šmarje 11 (NŠAM, Župnija Šmarje pri Jelšah, Krstna knjiga 1827-1842, str. 123).
Za lažjo predstavo si poglejmo izsek iz karte Franciscejskega katastra leta 1825, ki prikazuje samo središče kraja z župnijsko cerkvijo na sredi. Na karti sta označeni lokaciji stavbnih parcel na naslovih Šmarje 20 in Šmarje 11 (Slika 14).
Jurij Skaza je živel ob deželni cesti, ki je iz središča kraja vodila proti naselju Korpule. Na levi strani ceste je imel stavbno parcelo št. 12 z manjšim lesenim gospodarskim poslopjem, na drugi strani ceste pa je bila večja stavbna parcela št. 11, katere skupna površina je znašala 215 kvadratnih sežnjev. Na tej parceli sta bili zgrajeni dve zidani stavbi, ki ju je povezovalo dvorišče. Ena od teh stavb je bila stanovanjska in v njej je leta 1825 družina Skaza tudi prebivala.
Tudi stavbna parcela št. 26, katere lastnik je bil Franc Drofenik, je ležala ob deželni cesti, vendar ob tisti, ki je iz središča kraja vodila proti Jelšingradu. Na parceli skupne velikosti 227 kvadratnih sežnjev so stale tri lesene gospodarske stavbe in ena zidana stanovanjska stavba, v kateri je imela družina Drofenik svoje prebivališče. Vse stavbe je povezovalo veliko skupno dvorišče.
Naslova Šmarje 11 sicer nisem posebej raziskoval, iz doslej zbranih podatkov pa lahko razberem, da so se priimki gospodarjev na tej lokaciji pogosto menjavali. Ob nastanku Jožefinskega katastra leta 1787 je tukaj gospodaril Gregor Zabukovšek, ki je umrl že naslednje leto, ko je bil star 84 let. Na njegovi zemljiški parceli št. 79/5 je kmalu po njegovi smrti prišlo do spremembe namembnosti zemljišča. Leta 1820, ko je na tem posestvu gospodaril Ferdinand Jeretin, je bila namreč v Provizoriju zemljiškega davka zapisana opomba: “Od tega sadovnjaka, s prej navedeno površino 500 kvadratnih sežnjev, je bil en del v velikosti 225 kvadratnih sežnjev uporabljen za povsem novo zgrajeno stanovanjsko hišo, hlev in dvorišče.”
Velikost tega dela se lepo ujema s Franciscejskim katastrom iz leta 1825, ko je tukaj že gospodaril Franc Drofenik. Takrat je ta stavbna parcela dobila št. 26 in njena površina 227 kvadratnih sežnjev je skoraj enaka kot tista, zapisana leta 1820. Tudi podatek, da naj bi prvotna stavba, od katere so danes ohranjeni le kletni prostori, izvirala s konca 18. stoletja, se povsem sklada z navedeno opombo. Pozneje je na tej lokaciji prišlo do spremembe hišne številke in tudi menjave lastnikov so se še dogajale, vendar je najmočnejši pečat pustila družina Skaza, po kateri se danes ta hiša tudi imenuje.
Družina Skaza je imela v Šmarju res velik vpliv, prav v tej hiši rojeni Franc Skaza pa je njen najvidnejši predstavnik. Ni bil le premožen posestnik, temveč tudi prvi, ki je prebujal narodno zavest tukajšnjih prebivalcev (Žagar, Franc Skaza, str. 8). Velike zasluge ima tudi za današnjo podobo Skazove hiše v Šmarju pri Jelšah, ki je nastala s prenovo leta 1875 in predstavlja izredno lep primer dovršene trške arhitekture druge polovice 19. stoletja (Žagar, Franc Skaza, str. 18, 26). Po prenovi pred desetimi leti je znova zaživel tudi najstarejši ohranjeni del hiše, kjer stari oboki danes ustvarjajo čudovit ambient za šmarsko vinsko klet.
