Začetek zgodbe o mariborski potujoči knjižnici sega v leto 1969. Kot samostojno enoto Mestne knjižnice sta jo ustanovili Študijska knjižnica v Mariboru in Mestna knjižnica Maribor. Že takrat je bila knjižna zaloga potujoče knjižnice raznolika, saj so jo sestavljale knjige različnih žanrov, od leposlovja za odrasle in mladino do poljudnoznanstvenih in strokovnih knjig z vseh področij.
Potujoča knjižnica je t. i. potujoče zbirke s 50 do 150 knjigami posojala vsem nesamostojnim ljudskim knjižnicam in izposojevališčem knjig na območju občine Maribor. Zbirke sta skupaj sestavila vodja potujoče knjižnice in knjižničar nesamostojne knjižnice. Potujoče zbirke so se menjavale na 6 do 8 mesecev. Na izposojevališča so se v kovčkih in kartonastih škatlah dostavljale z najrazličnejšimi prevoznimi sredstvi (s tovornjaki, z osebnimi avtomobili, rednimi avtobusnimi linijami). Sestavni del potujoče knjižnice je bila tudi vzajemna knjižnica, ki je delavce po mariborskih in okoliških tovarnah ter podjetjih oskrbovala s premičnimi zbirkami, o čemer govori digitalna zbirka Knjiga za vsakega delavca ali Zgodovina Vzajemne knjižnice.
Sčasoma je postajalo vse bolj jasno, da so kolekcije knjižničnega gradiva premalo za pokrivanje knjižnih potreb prebivalstva v okolici Maribora. Glede na oddaljenost krajev od stacionarne knjižnice, kjer je bila potreba po knjigah vsak dan večja, so začeli v Mariborski knjižnici razmišljati o bibliobusu – potujoči knjižnici na kolesih –, saj je bila želja, da se ljudem iz teh krajev zagotovi enakovredna dostopnost do knjižničnega gradiva.
Tako se je leta 1972 v Mariborski knjižnici pričela akcija za nakup bibliobusa. Dve leti kasneje, leta 1974, je bila ta velika želja uresničena, bibliobus je bil pripravljen na svoje novo poslanstvo. Sofinancirali so ga Kulturna skupnost Maribor, Kulturna skupnost Slovenije, Občinski svet ZSS Maribor, TAM, Karoserist in Kreditna banka Maribor.
Natanko 13. novembra 1974 je takratni ravnatelj Mariborske knjižnice prof. Ignac Kamenik predal ekipi potujočih knjižničarjev prvi mariborski bibliobus, ki je prvič krenil po poteh bližnjih in oddaljenih krajev. S svojo predano ekipo je začel spletati vez med knjižnico, uporabniki ter kraji. Ta se je z leti širila, postajala močnejša, kar je dokazovala statistika, saj je število članov, obiska ter izposojenega gradiva iz leta v leto naraščalo.
Prvo ekipo sta sestavljala voznik Tone Stipič ter knjižničar Ernest Vodopivec, ki ga je kasneje zamenjala knjižničarka Anica Siranko, dobrodošla je bila tudi občasna pomoč Nade Stolnik, Milene Gril in Danice Belej.
Zeleni bibliobus je tako začel nabirati kilometre po Dravskem polju, okoliških krajih Maribora, Lenarta, Slovenske Bistrice ter za kratek čas občine Radlje.
PRVA POSTAJALIŠČA MARIBORSKEGA BIBLIOBUSA:
Zrkovci, Dobrava, Marjeta, Dogoše, Miklavž, Brunšvik, Sp. Duplek, Rošnja, Prepolje, Dvorjane, Zlatoličje, Zg. Radvanje, Sp. Radvanje, Dobrovce, Kaniža, Podova, Sladki Vrh, Razvanje, Sp. Gorica, Velka, Rogoza, Sp. Kungota, Zg. Polskava, Ožbalt, Pesniški Dvor, Črešnjevec, Podvelka, Zg. Jakobski Dol, Laporje, Makole, Zg. Ščavnica, Jurovski Dol, Benedikt, Voličina.
PRVA STATISTIKA DELOVANJA BIBLIOBUSA (1975):
– 10 prog in 34 postajališč (oktobra sta se pridružila Ožbalt in Podvelka, novembra še postajališče Pernica);
– prevoženih 15.000 km;
– 4 občine (Maribor, Lenart, Slovenska Bistrica, Radlje ob Dravi);
– bibliobus postane 3. največja knjižnična enota po izposoji in obisku;
– obisk: 14.730; izposoja: 45.458 knjižničnih enot;
– fond: 5.500 knjižničnih enot.
13. aprila 1987 je prvi bibliobus zaradi dotrajanosti zamenjal drugi, ki je glede na povečano število postajališč krepko povečal tudi prevožene kilometre, saj je potujoča knjižnica leta 1990 prešla na celodnevno vožnjo in dvoizmensko delo.
Pri financiranju drugega bibliobusa so bili zaslužni Mestna kulturna skupnost, Matična knjižnica Lenart, Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica ter tovarna Zlatorog. S tem, da nista zviševala cene izvedbe, sta del sredstev prispevala tudi TAM in Karoserist, ki sta ga izdelala.
Število postajališč je do leta 1999 naraslo na 49 v občinah Maribor, Benedikt, Cerkvenjak, Duplek, Hoče – Slivnica, Kungota, Lenart, Miklavž na Dravskem polju, Pesnica, Rače – Fram, Slovenska Bistrica, Starše, Sv. Ana in Šentilj. Glede na potrebe dveh izmen se je povečalo tudi število zaposlenih na bibliobusu. Nastali sta dve ekipi: Tatjana Urbančič, Dragica Haramija, Tone Stipič, Mojca Gomboc, Jože Antolič, Ksenija Trs, krajši čas so na bibliobusu delale tudi Lea Kresnik, Tanja Pernat, Irena Gradišnik in Zdenka Gajser.
1998. leta je nadaljeval poslanstvo že tretji bibliobus, izdelan po vzoru evropskih potujočih knjižnic. Njegov nakup so omogočili Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije, Mestna občina Maribor, občine Duplek, Kungota, Pesnica, Rače – Fram, Starše, Šentilj, Slovenska Bistrica in Lenart. Precejšen delež predvsem za računalniško opremo je pokrila Mariborska knjižnica. Z njim so mariborski potujoči knjižničarji 15. septembra 2001 sodelovali na srečanju evropskih potujočih knjižnic v kraju Tilburg na Nizozemskem. Organizator srečanja je bila centralna javna knjižnica v Tilburgu – Provinciale Bibliotheek centrale voor Noord Brabant. Na srečanju je mariborski bibliobus prejel 1. nagrado in dobil naziv BIBLIOBUS LETA 2001. Hkrati so mariborsko ekipo označili za najbolj srčno ter atraktivno. Bila je v središču pozornosti ves čas srečanja. Vsa sredstva za sodelovanje na tem srečanju so si mariborski potujoči knjižničarji zagotovili sami s pomočjo donatorjev ter sponzorjev.
Stalno ekipo knjižničarjev na tretjem bibliobusu so sestavljali Tone Stipič in Jože Antolič, šoferja in knjižničarja, ter Mojca Gomboc, vodja, in Ksenija Trs, knjižničarka. Po upokojitvi Toneta Stipiča je za volan mariborskega bibliobusa sedla Ljudmila Podlesnik, ki je postala prva voznica bibliobusa tako v Sloveniji kot tudi v drugih evropskih državah. Zaradi povečanega obiska in povpraševanja so pomagali še Damijan Mlinarič, Jože Čonč, Stanko Krainer in Anica Horvat ter Aleš Brodnik in Sašo Radič kot šoferja in knjižničarja.
Od oktobra 2015 ima Mariborska knjižnica nov, že četrti bibliobus, saj prejšnji senior ni več zmogel poti, predvsem pa teže gradiva. Ministrstvo za kulturo je zanj prispevalo 150.000 evrov, preostali del denarja pa so zagotovile občine, knjižnica in donatorji. Trenutno obiskuje 45 postajališč v desetih občinah.
Viri in literatura:
