Gostüvanje oziroma poroka združuje dve zgodbi v eno in je nedvomno eden izmed najpomembnejših in tudi najlepših trenutkov v življenju dveh posameznikov, ki se odločita za skupno pot. V preteklosti so bile poroke veliko skromnejše kot v današnjem času, a zato nič manj vesele, posebne in edinstvene … tudi v Porabju.
V preteklosti so se mladi poročali veliko bolj zgodaj kot v današnjem času, v prvi polovici 20. stoletja v starosti 20 do 22 let, potem v starosti 18 do 20 let. Poroka in ženitovanjska gostija sta bili pred prvo svetovno vojno vedno ob sredah ali četrtkih ob 8. uri zjutraj, prepovedani pa sta bili ob petkih, sobotah in nedeljah. Ob nedeljah v popoldanskem času so se prirejale med leti 1940 do 1970, zatem pa ob sobotah.
S tem življenjskim dogodkom je bila močno povezana ženitovanjska šega »podaráj« (= po dareh), ki je nastala z namenom, da bi olajšala gmotne skrbi ob ženitovanjski gostiji. Dva do tri tedne pred poroko je namreč nevesta v spremljavi krstne ali birmanske botre (Dolnji in Gornji Senik, Slovenska vas) oz. starejše ženske »babe« (Števanovci, Verica-Ritkarovci, Otkovci) hodila po dareh od hiše do hiše v vseh vaseh, ki so pripadale župniji. Pred drugo svetovno vojno so se v teh nevestinih obhodih v njeni beli ali pisani ruti najpogosteje znašli predivo, lan, konoplja in jajca, pozneje jajca in denar, v današnjem času, ko je ta šega bolj v družabni in simbolični vlogi, pa dobiva v glavnem denar.
Literatura:
Kozar-Mukič, Marija: Slovensko Porabje. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete; Szombathely: Savaria Múzeum, 1984 (Ljubljana : Partizanska knjiga).
Mukič, Francek: Slovensko Porabje. Celje: Mohorjeva družba, 1982 (Zbirka Naši kraji; 5).
