Ubald Vrabec

Ubald Vrabec je v Trstu obiskoval šolo Glasbene matice v Narodnem domu, kjer se je učil violine, klavirja in petja. 3. julija 1920, deset dni pred požigom, je nastopil v Narodnem domu, na glasbenem večeru gojenk in gojencev glasbene šole, ki so igrali tudi v godalnem orkestru Glasbene matice.

Zaradi povojnega nasilja in fašističnih pritiskov se je več tržaških in goriških izobražencev izselilo v Jugoslavijo. Ubald Vrabec se je z ženo Emo Gombač odločil za Argentino (tam je bil od leta 1929 do 1931). Izkušnja v Argentini je zelo negativno vplivala nanj in si je želel vrnitve. Na povabilo prof. Vasilija Mirka se je preselil v Maribor (tam je bil od 1931 do 1941), kjer je vodil razne zbore (Grafika, Jadran, Nanos) in poučeval na mariborski Glasbeni matici ter bil nekaj let njen ravnatelj (1933–1936).

Po zasedbi Jugoslavije leta 1941, se je vrnil v Trst, zaposlil se je pri založbi Casa musicale giuliana. Na povabilo domačinke iz Gropade (Marije Milkovič) je sprejel vodstvo otroškega zbora v Gropadi. Zbor je za časa NOB deloval v ilegali. V tem času je zanj priredil narodne in partizanske pesmi. Leta 1942 se je pridružil OF.

Po vojni je skrbel za glasbeno izobraževanje pevcev in zborovodij pri Slovenski prosvetni zvezi (SPZ), vodil je tečaje o glasbeni teoriji. Ustvarjal je zborovsko in instrumentalno glasbo. Za radijske oddaje je vodil manjšo skupino pevcev. Skupina se je številčno okrepila in nastal je Komorni zbor, ki je redno nastopal na radijskih postajah, naprej v Trstu, nato tudi v Kopru. S samostojnimi koncertnimi večeri je nastopal v ožji in širši okolici ter v Sloveniji. Komorni zbor je leta 1960 prevzel ime po Jacobusu Gallusu. Nastopal je v Sloveniji, takratni Jugoslaviji in se uspešno udeležil raznih zborovskih tekmovanj v Italiji, kjer je dosegal visoke uvrstitve.

Od leta 1949 do leta 1961 je bil Ubald Vrabec zaposlen na tržaški Glasbeni matici, kjer je  poučeval violino, harmonijo, zborovsko petje, orkestrsko igro, pevski zbor, teorijo, solfeggio in dirigiranje. Komponiral je tudi za potrebe šolskega orkestra in pisal o vokalni tehniki ter zborovodstvu. Ob tem je med letoma 1956 in 1958 vodil tečaj za pevovodje.

Njegovo umetniško delo je bilo na vrhuncu v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Za moške, ženske in otroške zbore je uglasbil ter priredil več pesmi s posvetno in religiozno vsebino. (Barčica, Bilečanka, Bratci veseli, Zdravljica, Otroške, Špela uk, Na širnem Primorju, Pesem barbanskih romarjev, Maša za mešani zbor in orgle…)

V letih 1973–1977 je vodil srbsko pravoslavni zbor v Trstu.

Ukvarjal se je tudi z družbeno političnim delom. Urejal je satirični list z naslovom 1. april, ki je izhajal od leta 1952 do 1969.

V Primorskem dnevniku je v letih 1958–1968 izhajala šaljiva satirična rubrika Mihec in Jakec, za katero je skladatelj pisal v narečju. Po kratkem premoru je rubrika zaživela v tedniku Novi list. Vrabec je objavljal od leta 1972 vse do leta 1983.

V polovici 70. let je Vrabec s sodelavci ustanovil Slovensko izvenparlamentarno opozicijo (SIO) in njeno glasilo z naslovom Sveder. Člani Slovenske izvenparlamentarne opozicije so zavračali obljube parlamentarnih strank, saj so menili, da ne skrbijo dovolj za razvoj slovenske manjšine v Italiji.

Večina instrumentalnih Vrabčevih del je ostala v rokopisu ali so bila izvedena le enkrat. Med pomembnejša dela spada Kratka simfonija, ki je še vedno v rokopisu in za katero je bil Vrabec na mednarodnem natečaju za simfonične skladbe leta 1967 v gledališču Verdi (Premio città di Trieste) v Trstu nagrajen.

V drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja je Vrabec napisal svojo edino opero po libretu Janeza Dolenca Tolminski puntarji. Libreto je nastal po zgodovinskih virih in motivih Pregljevega romana Tolminci. Opero so v koncertni izvedbi leta 1989 predstavili v Gorici, Ljubljani in v Trstu.

Ubald Vrabec je, star 87 let, preminil 27. januarja 1992 v Izoli. Pokopan je v Rodiku. Tržaške kulturne organizacije so leta 2005 počastile stoletnico rojstva skladatelja, kulturnega in javnega delavca s posvetom in spominsko ploščo na stopnišču Belvedere v Trstu. Postavili so jo na kraju, kjer je nekdaj stala Vrabčeva rojstna hiša.