Pospešek k rasti podjetja je dala odločba Občinskega ljudskega odbora Brežice iz sredine leta 1962, ki je Restavraciji »Na Griču« dovolila podaljšanje obratovalnega časa na 24 ur. Iz obrazložitve odločbe izvemo, da je restavracija zaprosila za podaljšanje delovnega časa zaradi »stalnih pritožb s strani potujočih gostov«, lokalna oblast pa je prošnji pritrdila »z ozirom na to, da v nočnem času lahko postrežejo s toplimi jedili in pa živili predvsem šoferjem, ki od Ljubljane do Zagreba nimajo niti enega nočnega gostinskega obrata, kar pa je nujno potrebno«. Ker je bil zahtevek upravičen, se mu je v celoti ugodilo, vendar pod pogojem, da bo restavracija služila gostom (zgolj) »za oddih in okrepčilo«.
Ko so se šestdeseta leta prevesila v drugo polovico, zmogljivosti Restavracije »Na Griču« niso več odgovarjale naraščajočemu obisku po zaslugi tujih turistov, zdomcev iz vse Jugoslavije in obiskovalcev velesejemskih dogodkov v hrvaški prestolnici. Temu ustrezno je do leta 1967 število zaposlenih naraslo na 20, letni promet pa kar za sedemkrat glede na prvo leto delovanja. Potnike je na Čatež ob Savi v prvi vrsti vabila lega restavracije nad izlivom Krke v Savo. Z njene terase se je obiskovalcem odpiral čudovit razgled na Brežice, na ravnino ob Savi ter naprej na Bizeljsko in Hrvaško Zagorje. Nič čudnega torej, da je v restavraciji tolikokrat zmanjkalo prostora, o čemer je poročal Dolenjski list: »Poleti je še nekako šlo, ko so mnogi gostje posedli po terasi, pozimi in v dežju pa je bilo v restavraciji vsem pretesno. Marsikdo bi se rad zadržal malo dlje, pa se je iz uvidevnosti umaknil, ko je videl, kako polnijo restavracijske prostore vedno novi ljudje in s pogledi iščejo, za katero mizo se bodo postreženi gostje prej dvignili.« Dnevno se je v gostinskem obratu ustavilo do 500 gostov. Nekateri so popili kavo, drugi si potešili lakoto z enolončnico, manj je bilo takih, ki so si naročali zahtevnejše jedi ali dražjo pijačo. Redni gostje restavracije so bili predvsem šoferji tovornjakov, ki so vozili po mednarodnih progah. Stalna rast prometa je terjala povečanje kuhinje in števila sedežev v restavraciji, zlasti pa ureditev ustreznih sanitarij za voznike in potnike, ki ob jugoslovanskih prometnicah tedaj še zdaleč niso bile samoumevne.
Po dvomesečnem delovanju v zasilnih prostorih je Restavracija »Na Griču« začela ponovno obratovati 7. septembra 1967, na dan odprtja jesenskega velesejma v Zagrebu, ki je skupaj s pomladnim velesejmom vsakič botroval najživahnejšemu prometu. Sedem let po odprtju je restavracija s posodobitvijo in dozidavo novega gostinskega trakta pridobila v prvi vrsti na prostornosti in udobju. Po novem je bilo v pokritem prostoru na razpolago do 120 sedežev in še 100 na terasi. Tem je bilo mogoče prišteti 20 sedežev v banketni sobi. Med različnimi pridobitvami je izstopala nova točilna miza in kot največja novost – originalni italijanski stroj za pripravo kave. V Dolenjskem listu je bil nedolgo zatem objavljen prispevek, na moč podoben današnjim hibridom reportaže in piara: »Zelo lepa stavba s sončno teraso vabi voznike, naj se ustavijo in se za hip odpočijejo po naporni vožnji.« Kolektiv restavracije je obljubljal odlično postrežbo in dobrodošlico ob vsaki uri. Obratovalni čas restavracije se je namreč začenjal zjutraj in trajal ves dan in vso noč do naslednjega jutra. Njena vrata so se zaprla zgolj za dve uri (od štirih do šestih zjutraj), da so se oblegani gostinski prostori počistili in prezračili, »in že so bili tu novi gostje komaj prebujenega dne«.
