Leta 1847, še v predmarčni dobi, je župnik Anton Lah v Limbušu za svojo župnijo ustanovil bralno društvo Družbo slovenskega branja v – Lembahi, poimenovano tudi Družba za branje slovenskih bukvic. Že kot kaplan v Radgoni je Lah leta 1835 svojim someščanom posojal knjige in vodil zapisnik izposoje. Za novoustanovljeno društvo v Limbušu je sestavil posebna pravila delovanja, ki predstavljajo enega najstarejših knjižničnih pravilnikov na Slovenskem.
Anton Lah se je rodil 3. januarja 1803 v Jarenini. Med leti 1817 in 1822 je obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru in bil ves čas odličnjak, o čemer pričajo tudi gimnazijska izvestja. Njegov najboljši prijatelj ter sošolec je bil nabožni pisatelj in duhovnik Marko Glaser, med sošolci pa lahko prav tako zasledimo Antona Šerfa, duhovnika, nabožnega pisca, pesnika in privrženca Petra Dajnka. Študiral je filozofijo v Raabu, Požunu in nazadnje v Gradcu, kjer je poleg filozofije doštudiral še bogoslovje. 28. avgusta 1827 je bil kot tretjeletnik posvečen v duhovnika. Od 18. septembra 1828 do 26. avgusta 1832 je opravljal službo kaplana pri Sv. Petru pri Radgoni, nakar se je zaradi bolezni začasno upokojil. Živel je v Gornji Radgoni. 10. avgusta 1833 je ponovno nastopil službo, in sicer kot kaplan v Radgoni. 24. avgusta 1835 se je vrnil k Sv. Petru, kjer je ostal do 21. septembra 1837. Svojo poklicno pot je kot provizor nadaljeval v Zgornji Kungoti, kjer je 7. februarja 1838 postal župnik. Oktobra 1843 je v Limbušu nasledil Frana Cvetka. Preden je bil za hoškega dekana imenovan dr. Anton Murko, je bil Lah prav tako začasni upravitelj hoške dekanije. Umrl je 26. julija 1861 v Limbušu, kjer bi naj bil tudi pokopan.
Čeprav Laha poznamo predvsem kot prevajalca Schmidovega Lesenega križca in izdajatelja Duhovnih pesmi za šolsko mladost, se je ukvarjal tudi s pesništvom. Najstarejša ohranjena Abschied von Marburg (Slovo od Maribora) je nastala ob zaključku dijaškega obdobja leta 1822 pod vplivom njegovega gimnazijskega profesorja Zupančiča. V njej se avtor poslavlja od Maribora, učiteljev in prijateljev, spominja se lepe preteklosti in z negotovostjo zre v prihodnost. Tako se je Lah v mladosti in včasih tudi kasneje preizkušal v nemških verzih, med katerimi prevladuje prigodniška poezija. Pesništva v slovenskem jeziku se je najverjetneje lotil po zgledu Petra Dajnka, ki je bil do leta 1831 kaplan v Radgoni, morda pa je nanj vplival tudi prijatelj Marko Glaser. Med njimi prevladujejo nabožne pesmi. Poleg lastnih literarnih poskusov se je Anton Lah ukvarjal tudi s prevajanjem tako poezije kot proze. Med najbolj znanimi prevodi je že omenjena Schmidova povest Leseni križec ali pomoč v potrebi, ki je izšla v Radgoni leta 1835. Leta 1850 je v Mariboru izdal Duhovne pesme za šolsko mladost, istega leta pa je prav tako pomagal Josipu (Jožefu) Muršcu pri izdaji Bogočastja (Bogočastje sv. katolške cerkve: sploh koristno podučenje čez cerkvene čase, kraje, sprave, opravila ino osebe po njihovem bogoslužnem pomenu i namenu), za katerega je prevedel 7 antifon in 4 sekvence.
Med službovanjem v Limbušu je Anton Lah leta 1847 ustanovil Družbo slovenskega branja v – Lembahi oz. Družbo za branje slovenskih bukvic ter s tem pomembnim kulturnozgodovinskim in narodnobuditeljskim dejanjem postavil temelje kasnejšim ljudskim knjižnicam.
Literatura:
Glaser, J. (1928). Anton Lah in njegova “Družba slovenskega branja v – Lembahi”. Časopis za zgodovino in narodopisje, 23 (1-2), 53-64.
Šauperl, F. (2012). Anton Lah in Družba za branje slovenskih bukvic v Lembahi 1847. Limbuš: Župnijski urad.
