Paberki iz zgodovine Motela Čatež

Kljub vsakršnim začetnim in poznejšim težavam so predvsem kakovostne usluge in kulturen odnos do gostov Restavracijo »Na Griču« v kratkem času naredili prepoznavno po vsej državi in tudi v tujini. Posebej je zaslovela njena kuhinja, ki je poleg okusnih mednarodnih jedi nudila tudi odlično pripravljene lokalne jedi, postrežene v radodarnih porcijah. Obenem so veliko pozornost posvečali postrežbi gostov, ki so jo ohranjali na najvišji ravni (kategorija A). Na vzorno postrežbo so mogli računati tudi tisti, ki so na Čatežu zgolj odžejali svoje jeklene konjičke. Petrol je vzpostavil uspešno prakso strokovnega usposabljanja zaposlenih na svojih bencinskih servisih. Ankete med turističnimi delavci so potrjevale splošni vtis, da je ta kader po svoji strokovnosti in uslužnosti daleč nad povprečjem v državi.

Vrsto let so na čateškem počivališču slovenski politiki pričakali delegacije, domače ali tuje, ki so bile na poti v Slovenijo oziroma Ljubljano. Primopredaja med slovenskim in hrvaškim republiškim protokolom se je tu odvijala do začetka 70. let. Tako je bilo tudi v soboto, 26. marca 1966. Tega dne sta v dopoldanskih urah na počivališče prispela predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije Ivan Maček in politični sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije Miha Marinko. Prišla sta naproti jugoslovanskemu predsedniku Josipu Brozu – Titu, ki je malo pred deseto uro prispel v Slovenijo. Visoka slovenska funkcionarja sta se mu takrat pridružila in ga spremila na pot proti Ljubljani. Predsednik republike je bil namenjen v Planico, kjer si je naslednji dan ogledal finale mednarodnega tekmovanja v smučarskih poletih. V Restavraciji »Na Griču« se je Tito svojim spremstvom ustavil le za nekaj minut, a gost je bil tako pomemben, da sta ga v imenu brežiških občanov pozdravila predsednik Skupščine občine Brežice Milan Šepetavc in sekretar občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije Vinko Jurkas.

Sredi junija 1967 so objekt Restavracije »Na Griču« za dva meseca zaprli, v tem času pa so jo posodobili in povečali. Med prenovo oziroma gradnjo je restavracija naprej delovala v bližnjem lesenem provizoriju. Podjetniškega duha, ki je tedaj vel v čateškem kolektivu, ponazarja ugotovitev lokalne dopisnice Dolenjskega lista Jožice Teppey: »Goste želijo na vsak način zadržati neprekinjeno, da niti pomisliti ne bodo utegnili na okrepčilo v drugem motelu.« Resnici na ljubo njihovi gostje ne v bližnji ne v daljni okolici niso imeli velike izbire. To je bilo tudi eno od sporočil časopisne reportaže o »hokejski cesti«. Vanjo je bila v vznesenem pričakovanju svetovnega prvenstva v hokeju na ledu med 3. in 13. marcem 1966 prekrščena Cesta bratstva in enotnosti na 200 kilometrskem odseku med Jesenicami in Zagrebom (prizorišča prvenstva so bila jeseniška dvorana Podmežakla, ljubljanska Hala Tivoli in zagrebški športnorekreacijski center Šalata). V reviji Tovariš so tisti čas ugotavljali, da je med Ljubljano in Zagrebom vzdolž ceste malo ali kar premalo gostinskih lokalov in da je v tem smislu cesta »pusta«. »Grad-restavracija-hotel« Otočec in Restavracija »Na Griču« (»majhna restavracija ob bencinski črpalki«) sta bila edina gostinska lokala ob sami cesti. Med republiškima prestolnicama je bila prva gostilna na poti iz Ljubljane, ki jo je bilo po sodbi slovenske sedme sile mogoče »resno jemati«, trebanjska »Špringerca« (v primeru katere je bilo treba zaviti s ceste v »mestece«) in nato zgolj še »gostilniški kompleks« v hrvaškem Samoboru. Borno gostinsko ponudbo na tem odseku glavne jugoslovanske prometnice je dopolnjeval  nekoliko odmaknjen grad Mokrice, kjer so gosta sicer »lepo in na višini« postregli.

Medtem mesto Brežice ni premoglo gostinskega lokala ali restavracije za zahtevnejšega gosta. Če gre verjeti Jožici Teppey, do preobrazbe Narodnega doma v Hotel Turist z restavracijo za 70 gostov v poznih 60. letih povojne Brežice niso premogle lokala, v katerem bi se gost zares prijetno počutil in bil dobro postrežen. Zato so domačini turiste in druge obiskovalce, ki so želeli posedeti v kulturnejšem okolju, napotili čez Savo, bodisi v Čateške toplice bodisi v Restavracijo »Na Griču«.

Preureditvi Restavracije »Na Griču« so kmalu sledile nove naložbe. Povečati je bilo treba število parkirnih mest, toda še bolj nujno je bilo zagotoviti dovolj pitne vode. Leta 1968 je v  normalnih razmerah iz obstoječega zajetja priteklo komaj 28 kubikov vode v 24 urah. Restavracija je porabila 19 kubikov, Lesova gostilna tri kubike in pol, Budičeva gostilna tri kubike,  in tako za gospodinjstva v vasi ni ostalo skoraj nič. Prav tako so pomanjkanje pitne vode občutili turisti v zasebnih sobah, zato so nekateri pospravili kovčke še pred prvo nočjo. Gostje Restavracije »Na Griču« so bili dan za dnem razočarani, ker zaradi suhih pip niso bili ustrezno postreženi. Slednje je bilo slabo za posel, zato je denar za ureditev novega vodnega zajetja na Prilipah poleg krajevne skupnosti in vaščanov prispeval tudi Petrolov »motel« (od sredine 60. let so Restavracijo »Na Griču« vse pogosteje označevali za motel, čeprav počivališče še ni premoglo prenočitvenih zmogljivosti).

Možnosti za dodaten zaslužek, ki jih je ponujal rastoči promet ob »avtocesti« in uspešno poslovanje Restavracije »Na Griču«, je postopno prepoznalo tudi lokalno okolje. Četudi je brežiška občina veljala za izrazito kmetijsko, je prva leta restavracija zelenjavo in perutnino nabavljala pretežno v Zagrebu. Brežiško trgovsko in kmetijsko podjetje Agraria je leta 1968 ob restavraciji postavilo prodajni kiosk. K nakupu je vabilo dehteče cvetje z vrtnarije Agrarie na Čatežu, pa tudi sadje, spominki in razglednice. Izvrstno lokacijo Motela Čatež je mnogo let pozneje prepoznala tudi občina Brežice, ki je aprila 1984 Turist biro izpod čateške cerkve prestavila na parkirišče pred motelom. Uslužbenci biroja so nudili turistične informacije o širšem območju, vključno s spominskim parkom Trebče–Kumrovec. Da bi vsi lastniki zasebnih prenočišč spoštovali občinski odlok o turističnih taksah, so biroju podelili izključno pravico posredovanja turističnih postelj. Biro je bil odprt od aprila do konca septembra, to je v času turistične sezone in najgostejšega prometa po magistralni cesti.

Tudi v čateški restavraciji oziroma motelu so svoje goste načrtno opozarjali na naravne lepote ter na zgodovinske in kulturne zanimivosti v širši okolici. Izpostavljali so vsebinsko bogat in lepo urejen muzej v brežiškem gradu, ki je »navdušil še vsakega obiskovalca«. Goste so seznanjali, da si lahko iz Čateža privoščijo prijetne izlete v bližnjo okolico: na Šentvid, v Čateške toplice, na grad Mokrice in Bizeljsko, v Pišece ter kraje ob Krki vse do Kostanjevice. V bizeljske vinorodne gorice in naprej v Titov rojstni kraj Kumrovec je v 60. letih že vodila asfaltirana cesta. Poleti je bila Krka eno samo kopališče »od izliva do Otočca in Novega mesta«. Zelena dolenjska lepotica in pokrajina ob njej je bila še posebej privlačna za domače in tuje ribiče ter lovce; reka je namreč skrivala ogromno ribje bogastvo, gozdovi pa vsakovrstno divjad. Po zaslugi prizadevnega Turističnega društva Čatež je vas sodila med najbolj urejene kraje v občini Brežice. Toda najpozneje leta 1978 se je neposredno za motelom razprostiralo smetišče, v okoliškem zelenju pa so premnogi uporabniki ceste opravljali malo ali veliko potrebo. Kritično novinarsko pero je tedaj zapisalo, da manjka samo še napis: »Turisti, ne zahajajte v senco, da boste odnesli čim lepše vtise!«

Postopno, a nepovratno so se začele spreminjati tudi navade in pričakovanja gostov Motela Čatež. Turisti, predvsem je to veljalo za tujce, so postajali vse bolj izbirčni in se niso več zadovoljili s standardno ponudbo. Najraje so se ustavili tam, kjer so jim znali približati kulturne, zgodovinske in naravne zanimivosti nekega kraja. Čateški motel je leta 1983 sporočil, da k obisku ne vabijo samo »motoriziranih nomadov«, ampak tudi druge vrste gostov. S prirejanjem »Tednov kulinarike« so želeli Petrolovi gostinski obrati poleg slučajnih obiskovalcev privabiti tudi druge, posebej še ljubitelje »kulinarične umetnosti«. Kulinarične prireditve so bile enake v vseh Petrolovih gostinskih obratih, razen zadnjega tedna, ko je vsak obrat samostojno izbral vabo za privabljanje dobrojedcev. Do 30. oktobra 1983 je tako trajal teden kostanjevih specialitet, od 4. do 13. novembra Martinov teden, od 16. do 20. novembra ovčji teden, od 7. do 11. decembra pa je na jedilniku Motela Čatež kraljeval domači zajec.

Za dodatne goste Motela Čatež je bilo zaslužno tudi sosednje smučišče pod cerkvico sv. Vida. Čateško smučišče je doživelo svoj zenit v 80. letih (vzpostavljena je bila žičnica in celo razsvetljava proge za nočno smuko), ob pojavu tako imenovanega stabilizacijskega smučanja, ko so se zaradi občutnega padca življenjskega standarda ljubitelji belih strmin prej kot v uveljavljena slovenska zimska središča odpravili na bližnjih zasneženi hrib. Del tako privarčevanega denarja so prenekateri smučarji porabili za točilnim pultom čateškega motela.

V drugi polovici 80. let so se težave jugoslovanske dolžniške krize nekoliko unesle in zdelo se je, da je napočil čas za velikopoteznejše načrte. Ti so se navezovali na napovedano izgradnjo dodatnih dveh pasov »avtoceste« Ljubljana–Zagreb, umeščeno v srednjeročno obdobje 1986–1990. V luči teh napovedi se je kolektiv Motela Čatež ogrel za idejo o dodatnih zmogljivostih za postrežbo in prenočitev gostov. Z dozidavo obstoječih in gradnjo novih objektov v letih 1988–1990 so nameravali pridobiti dodatno restavracijo z 250 sedeži in početveriti število motelskih postelj. Svoje načrte so snovali ob predpostavki razmaha prometa po modernizirani glavni državni prometnici in v času, ko še nihče ni slutil krvavega razpada Jugoslavije, ki je Cesti bratstva in enotnosti vzel ime in večidel uporabnikov.

Poleti 1987 je v Motelu Čatež vrvelo od obiskovalcev, toda podoba uspeha je bila varljiva. Motel je imel v letu 1987 vsega skupaj 5.452 nočitev, od tega 1.419 tujih in 4.033 domačih, kar je predstavljalo za 16 odstotkov manj tujih in za 28 odstotkov manj domačih gostov kot leto poprej. »Mi sicer živimo od šoferjev in poslovnih gostov, tako da nam doslej poletna sezona ni pomenila dodatnega vira dohodka. Letos pa se lahko pohvalimo, da smo precej povečali promet na račun turistov, ki potujejo v Grčijo in Turčijo, kjer so z veliko propagandno akcijo in nizkimi cenami privabili veliko gostov. Prav ti turisti se pri nas največ ustavljajo,« je za Dolenjski list pojasnjeval direktor Petrolovega motela na Čatežu Ludvik Hren. »Žal pa kakšnega posebnega izkupička tudi od teh gostov nimamo, saj se večina tu ustavi le za kratek čas, pomalica na našem parkirnem prostoru, nam pusti gore odpadkov in odpotuje naprej. Vendar imamo prenočitvene zmogljivosti kljub temu kar zasedene, tako da naših 60 postelj vsak dan oddamo. Zaradi teh turistov bomo poslovali pozitivno, sicer pa ne vem, kako bo. Tu se namreč nahajamo v mrtvem toku, saj precej turistov potuje po avtocesti proti Jadranu ali preko Zagreba. Zato seveda veliko pričakujemo od nove avtoceste. Zdaj so se že začele priprave na njeno gradnjo, mi pa čakamo, da nam rezervirajo del zemljišča za naše zmogljivosti. Na tem delu, kjer že sedaj stoji motel, nameravamo povečati svoje zmogljivosti za 60 ležišč, prav tako pa naj bi tudi na drugi strani gradili nov motel s 120 ležišči. To so seveda načrti, ki so v veliki meri odvisni tudi od tega, kako se bomo dogovarjali o delitvi dela vzdolž avtoceste. Za sedaj je tako, da bi vsaka vas ali krajevna skupnost rada gradila objekt ob njej, po mednarodnih normah pa bi smelo biti na vsega 140 kilometrov dolgi cesti le dvoje ali troje velikih točk. Če bodo vsi tako širili svoje zmogljivosti, potem bomo mi odstopili od svojih načrtov,« je nadaljeval z razlago Hren in jo zaključil z zgovorno prispodobo: »Sicer pa lahko rečem, da so za gostinstvo nastopili težki časi. Prizadel nas je zlasti novi obračunski zakon, cene materiala so vedno višje in jih z našimi cenami kar težko pokrivamo, zato seveda gledamo, da polovimo sleherni dinar ali devizo.«

Skladno s prizadevanjem, da polovijo »sleherni dinar ali devizo«, je Petrol marca 1988 v objektu čateškega motela odprl brezcarinsko prodajalno (duty free shop). V njej so bili naprodaj izdelki iz uvoza, med katerimi je bil največji interes kupcev za zabavno elektroniko. »Prodajalna, kakršna je naša, je bila vsekakor potrebna, saj se pri nas zelo radi ustavljajo tujci, pa tudi naši zdomci. Največ prodamo cigaret, pijač, veliko povpraševanja je tudi po kavi. Povpraševanje je celo tako veliko, da nam večkrat blaga zmanjka,« je bralcem Dolenjskega lista razodela poslovodkinja prodajalne Božena Trifunjagić. »Seveda se kupci zanimajo tudi za elektroniko, vendar teh naprav dobimo premalo, da bi lahko ustregli vsem kupcem. Težava je tudi v tem, da moramo vse večje tehnične predmete vpisati v potni list, tako da se zaradi tega kakšen kupec nakupu odpove. Če ne bi bilo te omejitve, bi lahko prodali še več tranzistorjev, avtoradiev in hi-fi stolpov. Zanimivo je, da naši kupci sprašujejo tudi po naših domačih izdelkih, kakor so slivovka, viljamovka, pa po izdelkih domače obrti in podobnem. Prav zato bomo ponudbo še razširili in ponudili tudi te izdelke, vendar imamo s tem težave, ker je treba te izdelke drugače knjižiti.« Za razliko od zdomcev (Jugoslovanov na začasnem delu v tujini) domačini v tej trgovini niso smeli kupovati, četudi bi na blagajniški pult položili opevane devize. Jugoslovanski časopisni papir je tedaj že zmogel prenesti iskreno izjavo poslovodkinje: »Lahko pa bi prodajali tudi njim, če bi ne bili predpisi tako togi, še posebej, ker se ve, da drugod glede tega niso tako natančni.«

V turističnem vodniku po Brežicah z okolico iz leta 1995 je jedrnato predstavljena kulinarična ponudba Motela Čatež s statusom preverjene klasike, ki ne preseneča, a tudi ne razočara: »Značilnost motela sta perutninska in telečja obara z ajdovimi žganci, jedi iz slovenske kuhinje, bela in rdeča vina iz bizeljskega in sremiškega vinorodnega okoliša. Med sladicami sta najbolj znani čateška kremna rezina in bizeljska potica.«

K zmagi v vojni za Slovenijo leta 1991 je prispeval tudi Motel Čatež. Izvršni svet Občine Brežice je na svoji seji 11. junija 1991 sprejel sklepe o zagotavljanju potreb 25. območnega štaba Teritorialne obrambe s sedežem v Brežicah. Določeni so bili: trije lokalni obrtniki za popravila usnjenih izdelkov, delovna organizacija Jutranjka, proizvodni obrat Brežice za popravilo tekstilnih predmetov, obrtna čistilnica za kemična čiščenja artiklov uniform, delovna organizacija Terme Čatež za kopanje moštva, delovna organizacija Komunalno in obrtno podjetje Brežice za zagotavljanje pitne vode in vode za kuhanje, delovna organizacija Agraria, proizvodnja in trgovina Šentlenart za oskrbo z mesom in mesnimi izdelki, delovna organizacija Posavje Brežice za oskrbo z živilskimi in drugimi artikli, delovna organizacija Lesokov za zagotavljanje premoga in drv, delovna organizacija Petrol, enota Brežice za zagotavljanje naftnih derivatov, Zdravstveni center Brežice za zdravstveno preskrbo, Zavod za socialno medicino in higieno Novo mesto za izvajanje higiensko-epidemioloških nalog, medtem ko je bila delovni organizaciji Petrol, organizacijska enota Motel Čatež, zaupana naloga pranje in likanje perila (po kriteriju, da je treba za vojaškega obveznika v 30 dneh oprati 3,5 kg perila).

Sredi desetdnevne osamosvojitvene vojne se je v jutranjih urah 2. julija 1991 oklepno mehanizirani bataljon Jugoslovanske ljudske armade iz Jastrebarskega na Hrvaškem podal na reševanje obkoljene kolone oklepnih vozil v Krakovskem gozdu. Na prvi postavljeni in branjeni oviri na magistralni cesti pri Prilipah v neposredni bližini Čateža ob Savi je bataljon z izjemno bojno močjo pričakal 110. jurišni odred 25. območnega štaba Teritorialne obrambe. V silovitem boju, ki je vključeval tudi napade vojnega letalstva, je  posavskim teritorialcem do 14. ure uspelo zaustaviti oklepno bojno skupino in ji zadati uničujoč udarec. Od 28 oklepnih in mehaniziranih vozil, ki jih je poveljujoči komandant agresorske vojske imel na razpolago, je bilo uničenih ali poškodovanih 8 tankov in oklepnih transporterjev. Med moštvom je bilo od 150 starešin in vojakov 21 mrtvih in lažje ter huje ranjenih. Po drugi strani teritorialci v boju niso utrpeli izgub in so jo vsi srečno odnesli. Po končanem spopadu so si slovenski bojevniki privoščili kosilo, pripravljeno v Motelu Čatež, ki je s hrano oskrboval njihov tabor v zavetju Gorjancev. Takratno dogajanje v taboru je v reportaži opisal novinar zagrebškega časopisa Večernji list: »V taboru nas čaka kosilo, in sicer purica z mlinci, kruh in kisle kumarice. Opravičujejo se nam, ker nimajo boljše solate. Bili smo začudeni nad dobro organiziranostjo. Pojasnijo nam, da so danes kuharji z obrokom zamudili pet minut. Po počitku in kosilu ter kavi, ki so jo prinesli domačini, se odpravimo proti Zagrebu. Poveljnik nas opozori na previdnost, saj so ponovno napovedani letalski napadi na barikado in položaje pri Prilipah. Nad nami se med vožnjo v dolino znova pojavijo štiri lovska letala Galeb. Letala, ki so pred nekaj sekundami krožila še zelo visoko, so se hitro spustila. Zaustavimo se in se skrijemo za veliko drevo. Sliši se močan pok in še močnejše grmenje. Oblak dima se ponovno vije nad Prilipami. Poslušamo radijsko postajo in slišimo, da barikada na mostu [čez Savo na Čatežu, op. a.] ponovno ni prebita.« Dodajmo, da je bil poveljujoči časnik Teritorialne obrambe v boju pri Prilipah višji vodnik Janez Ivšič, pomočnik poveljnika za domovinsko vzgojo v jurišnem odredu, in od leta 1988 direktor Motela Čatež.