Težko bi rekli, da je Andrej Baumkircher ostal pri avstrijskih cesarjih dobro zapisan, v lepem spominu pa so ga ohranili vojaki, velik del štajerskega plemstva, predvsem pa je sedel v srce prebivalstvu gradiščanskega mesteca Schlaining, ki ga brez Andreja sploh ne bi bilo. Da bi ga lahko razlikovali od gradu z istim imenom, se danes imenuje Stadtschlaining, glavna ulica v njem pa je Baumkircherjeva cesta. S svojimi 2.100 prebivalci je primerljiv z Vipavo. Andrej ga je kot grajski gospod ustanovil leta okoli leta 1455 in mu dal tudi prvi mestni statut. Čeprav je bil samo zakupnik, je z dovoljenjem cesarja temeljito prezidal tudi tamkajšnji grad. Grajska kapela še vedno nosi njegov pečat. O velikopotezni prenovi govori tudi ostanek spomenika iz rdečkastega marmorja, ki je očitno prikazoval Andrejevo družino, edina figura, ki se je ohranila, pa verjetno predstavlja enega izmed njegovih sinov. V roki še vedno drži družinski grb, miroljubno cerkvico na treh zelenih gričkih, heraldični simbol, ki ga sicer vojaku in vojskovodji ne bi pripisovali. Zdi se, da je Andreju veliko pomenil. Dal ga je naslikati tudi na svoj samostrel, ki je še vedno ohranjen. Nemara ga je spominjal na brezskrbna otroška leta, razposajena in mirna hkrati, tam daleč ob zelenih izvirih Vipave, v kraju brez dvorne politike in morije.
Tiha želja vojskovodje iz Vipave je bila prestopiti v vrste višjega plemstva. Do napredovanja si je skušal pomagati tudi s kopičenjem osebnega bogastva. Na Gradiščanskem je zaradi tega pokupil kar nekaj tamkajšnjih gospoščin (npr. gradova Burg in Gerersdorf), posestvo pa si je zagotovil tudi ob prometni cesti iz Celovca proti Judenburgu v zgornji dolini reke Mure. To je bil grad Katsch, karolinška trdnjava, pravo orlovsko gnezdo iz 9. stoletja, ki je bila sprva v lasti brižinskih škofov. V sporu s cesarjem Friderikom ga je že ob prvih praskah zasedla cesarska vojska. Mogočna razvalina stoji v bližini vasi Froiach, kjer so leta 2001 ustanovili društvo za njeno obnovo.
Andrej Baumkircher je bil dvakrat poročen: prvič z Katarino pl. Tompek, drugič pa z Margaretho pl. Grafeneck. Rodili so se jima štirje otroci, sinova Jurij in Viljem ter hčerki Marta in Katarina. Že v naslednji generaciji je družina po moški strani izumrla. Ker so fevdalno lastnino lahko dedovali le moški potomci, je schlaininški grad spet pripadel cesarju. Andrejeva hči Marta in vnukinja Barbara, ki sta bili poročeni v družino Stubenberg, sta zaradi tega sprožili dolgotrajen sodni spor. Grad Schlaining je bil namreč prvotno last ogrskega kralja, po madžarskem pravu pa so imele pravico do dedovanja tudi ženske. Madžarsko ime gradu je bilo Zlaynuk ali Zolonok, izhaja pa iz slovanske besede Slaunuk, kar menda pomeni Slavni. Prvotno okoliško prebivalstvo je bilo namreč slovansko, Avstrijce in Bavarce je na ta konec pripeljal šele grof Henrik II. iz bližnjega Güssinga med zidanjem gradu leta 1270. Spori so se na koncu izšli v korist cesarske hiše, takratni cesar Ferdinand pa je graščino podelil madžarski družini Batthyany, ki jo je obdržala celih tristo let.
Danes je lastnik gradu vlada avstrijske dežele Gradiščanske. V popolnoma prenovljeni stavbi ima svoje prostore oddelek gradiščanskega deželnega muzeja, od leta 1982 pa v njem deluje tudi Avstrijski inštitut za mirovne študije in reševanje konfliktov. Andrej Baumkircher bi se kot vojak v vlogi sedanjega gospodarja nemara težko znašel, če pa bi se že, bi bil njegov konec čisto drugačen.
