Na portalu Kamra predstavljamo nekaj mlinov na reki Vipavi in njenih pritokih skozi fotografije in podatke iz gradiva Goriške knjižnice Franceta Bevka ter izbor dokumentov Pokrajinskega arhiva v Novi Gorici.
Mlinarstvo velja za eno najstarejših obrti človeštva. Mletja žita so se v zgodovini lotevali na več načinov, vendar so v Srednji Evropi kar 2000 let prevladovali mlini na vodni pogon. Ti naj bi prišli v Evropo iz Male Azije. Prvi pa naj bi jih v Evropi uporabljali Rimljani že leta 70 pr. Kr. Prvotnejša so bila vodna kolesa na udar/tlak spodnje vode, nekaj mlajša so na padec/težo zgornje vode. V naslednjih stoletjih so se razvile različne vrste vodnih koles, ki jih je poganjala tekoča ali v višinskih akumulacijah zajeta voda. V 15. stoletju so se iz vodnih koles z zakrivljenimi lopaticami razvile vodne turbine .
Beseda mlin izhaja iz latinske besede mulinum, iz česar lahko domnevamo, da so mline na slovenskem poznali že pred nemško kolonizacijo, za kar pa ni trdnih dokazov. Prvič so mlini na slovenskem omenjeni v 9. stoletju, vendar se je pravi razcvet začel v 12. in 13. stoletju. Največkrat so nastajali ob graščinah in tako postajali grajski mlini. Poznamo pa tudi kmečke ali hišne mline, ki so mleli le za domače potrebe. Mlini praviloma niso stali tik ob bregu, ampak je bil na glavni strugi zgrajen jez, od katerega je bila speljana voda po posebnem kanalu do mlina ali žage, od tu pa je po posebnem kanalu voda odtekala nazaj v strugo. Ta pojav se imenuje derivacija. Omogočala je enakomeren pritok vode na mlinsko kolo, kajti v primeru višjega vodostaja, je bilo mogoče odvečno vodo usmeriti po glavni strugi, ob nizkem vodostaju pa vso razpoložljivo vodo usmeriti v kanal.
Mlinarstvo je bilo redko samostojna dejavnost, temveč je bilo največkrat povezano s kmetijstvom, predvsem predelavo žitaric. Lastnikom je predvsem pomagalo ustvarjati del dohodka in s tem pogoje za preživetje družinske skupnosti. Razmah mlinarstva beležimo zlasti v 19. stoletju, propad pa po 1. svetovni vojni.
Za delovanje mlinov je pomemben enakomeren tok rek brez nihanja vodne gladine. Zato večino mlinov najdemo ob pritokih večjih rek, saj so ti mirnejši. Vipava je kot manjša reka izjema, slovi namreč po tem, da v njej vode nikoli ne zmanjka, mirnejši je tudi njen tok. Tako so še danes ob njej vidne sledi mlinov, nekateri mlini pa so danes tudi obnovljeni in dostopni javnosti.
Ob Vipavi je bilo do sredine 20. stoletja veliko mlinov in nekateri med njimi so bili zelo veliki. Bednařik v svojem delu iz leta 1932 opaža, da so po vsej deželi, ob skoraj vsakem potoku mlini. Večje mline najdemo ob reki Vipavi in reki Reki. Poleg vsakega mlina naj bi bila tudi manjša žaga. Zelo pomembna gospodarska panoga, ki je bila odvisna od vodnega toka, je bila kovinarska industrija. Tako spada tudi fužinarstvo med eno najstarejših obrti na goriških tleh. Največja fužina na reki Vipavi, je nekoč stala v Batujah, izdelovali pa so kmečko ročno orodje. Največji in najzanimivejši mlin pa je danes tisti, ki stoji v Peklu med Branikom in Saksidom.
BIBLIOGRAFIJA:
BEDNARIK, R. 1932. Goriška in tržaška pokrajina v besedi in podobi. Sigma
ELEKTRARNE, mlini, žage, vodovodi… v porečju Soče 1918-1943; predstavitev dokumentov Tehničnega urada Gorica. 1991. Pokrajinski arhiv v Novi Gorici
Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog. Zv. 1 – 2. 1970 – 1980. Državna založba Slovenije
KOS, M. 1963. Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji slovenskega Primorja. Slovenska akademija znanosti in umetnosti
MOŽINA, B. 1996. Vipavski mlini : od Branika do Lozic na Vipavskem. V: Jadranski koledar, str. 158-167
STRES, P. 2008. Vodni mlini na Kobariškem: od srednjega veka do opustitve delovanja sredi 20. stoletja. Tolminski muzej
