Pred stopetindvajsetimi leti se je v Mariboru rodila Leopoldine Köberl, ki je bila leta 1993 proglašena za mrtvo pod imenom Leopoldina Pečar. O njenem življenju nam je bilo vnukom znanega malo, glede njene smrti le, da je bila maja 1945 aretirana in se potem ni več vrnila domov. Uradno ni bila nikoli razglašena za pogrešano, občasna poizvedovanja so bila neuspešna. V zadnjih dveh letih pa smo našli toliko sledi o usodi babice Leopoldine, da jo končno lahko umestimo v družinsko in štajersko zgodovino.
Prvi poskusi iskanja odgovorov na naivno vprašanje “Zakaj bi nekdo po osvoboditvi v neznano odpeljal navadno gospodinjo?” so bili že v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja. Leopoldinin vnuk Darko, takrat zagnan študent, se je ojunačil in šel že v socialistični Jugoslaviji na mariborsko občino povprašat po svoji stari mami. Uradnica mu je po preverbi rekla samo, da “naj čimprej gre, zapusti prostor v njegovo dobro.” Redkobesedni so bili dvajset let kasneje tudi uradniki Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Na prošnjo vnuka so Leopoldinini hčerki poslali vsebino dosjeja Leopoldine Pečar, ki zajema izjavo, zaslišanje in obtožnico ter kratek dopis, ki se konča s stavkom: “Drugih podatkov o njeni usodi v našem Arhivu ne hranimo.”
Leta 2009 je bila Leopoldina Pečar vpisana na seznam žrtev druge svetovne vojne, na katerem je preko sto tisoč imen oseb, ki so med drugo svetovno vojno in neposredno po njej (maj 1940−januar 1946) imele rezidenčno pravico na območju današnje Republike Slovenije in so življenje izgubile zaradi vojnega in povojnega (revolucionarnega) nasilja ali posledic vojne. Iz izpisa podatkov je bilo razvidno, da je Leopoldina med vojno bivala v Kamnici, pokrajina Spodnja Štajerska, da je bila poročena in po poklicu gospodinja. Pri rubriki narodnost je bil vpisan vprašaj, pod vojni status žrtve je bilo navedeno civilist. Za datum smrti je bil vpisan 31. 5. 1945, za kraj smrti Maribor, kot vzrok smrti je bilo zapisano pogrešan, v rubriki povzročitelj smrti pa vprašaj. V naši družini smo za ta zapis izvedeli leta 2010, a se nam je nadaljnje poizvedovanje kljub novim vprašanjem takrat zdelo nemogoče.
Leta 2024 pa je bil s pomočjo raziskovalcev INZ v Pokrajinskem arhivu Maribor odkrit sodni spis 722/46. Iz njega je razvidno, da je Leopoldinina hčerka Poldika leta 1950 na mariborsko Okrajno sodišče vložila prošnjo za obnovitev zaplembnega postopka, s katerim je bilo Leopoldini Pečar avgusta 1945 zaplenjeno vse premoženje. Zadnji dokument v spisu je Sodni sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, ki na drugi stopnji sklene, da se pritožbi ne ugodi zaradi “/…/ ugotovljenega dejstva, da je zavezanka sodelovala v okupatorjevi komisiji za izseljevanje Slovencev.” Sklep se zaključi s stavkom: “Pritožbi bi bilo tedaj odreči vsak uspeh.” Vendar je bilo novo raziskovanje uspešno in je dalo dobre odgovore na trdovratna vprašanja o naši štajerski babici: Kdo je bila Leopoldina?, Je res kaj storila “v škodo našemu ljudstvu“?, Kako se je končalo njeno življenje?
Življenjska zgodba Leopoldine Pečar je prikazana v kontekstu časa in prostora prve polovice 20. stoletja na Spodnjem Štajerskem, ki šele v zadnjih letih dobiva nekaj zgodovinske pozornosti. To pozornost in pošteno obravnavo si zasluži ne le Leopoldina, ampak več sto štajerskih babic. Na seznamu žrtev II. svetovne vojne je namreč 631 imen žensk, ki so bile doma na Štajerskem in so bile po koncu vojne žrtve povojnih pobojev ali pogrešane. Nekatere so bile zelo mlade, večina pa je imela otroke in potem vnuke, ki smo v večji ali manjši meri prenašali breme neznane krivde in čudnega molka.
