Franc Simonič se je leta 1878 se je poročil z Rozo Mauko (Gornja Radgona, 1854‒1939, Gornja Radgona), po rodu Nemko, hčerjo radgonskega obrtnika vrvarja in posestnika. Rodile so se jima tri hčere: Olga, Vera in Nada. Vse tri so bile rojene na Dunaju. Družinski člani so bili vse življenje medsebojno tesno povezani.
Družina Simoničevih je živela bogato intelektualno in razgibano kulturno življenje z živahnim političnim udejstvovanjem v slovenskem Dunajskem krogu. Franc je imel tudi tesne vezi z nekaterimi slovenskimi izobraženci v domovini, ki so ga obveščali o domačem kulturnem in političnem dogajanju. Dopisoval si je s šolnikom Andrejem Senekovičem, literarnim zgodovinarjem Francem Ilešičem, pisateljem in zgodovinarjem Josipom Benkovičem, jezikoslovcem Vatroslavom Oblakom, pravnikom Karolom Lubecem idr. V njegovi hiši na Dunaju so bili vedno prijazno sprejeti tamkajšnji Slovenci. Tja so redno zahajali tudi slovenski študentje, nekatere je tudi finančno podpiral (Stavbar, 1999: 68‒69).
Simoniča sta hčere vzgojila v slovenskem duhu ter svobodomiselno in emancipirano, vsem trem sta omogočila tudi šolanje, kar v tistem času ni bilo samo po sebi umevno.
Olga (Dunaj, 1879‒1967, Gornja Radgona) je študirala violino na dunajskem konservatoriju. Leta 1905 se je poročila z dr. Jankom Šlebingerjem (Ledinek, 1876‒1951, Gornja Radgona), literarnim zgodovinarjem, leksikografom, bibliografom in urednikom, v letih 1927‒1946 ravnateljem Državne biblioteke v Ljubljani (danes Narodna in univerzitetna knjižnica). Rodilo se jima je pet otrok (Šlebinger, 2017: 26):
– Vladimir Šlebinger (Ljubljana, 1906‒1984, Ljubljana) – hidrolog, strokovnjak za elektrarne,
– Ciril Šlebinger (Novo Mesto, 1907‒2000, Ljubljana) – geolog,
– Olga Šlebinger (1909–1916),
– Vera Šlebinger, poročena Marentič Novak (Ljubljana, 1911‒2010, Ljubljana) – agronomka,
– Zorka Šlebinger, poročena Ilich (Ljubljana, 1921‒2009, Ljubljana) – bibliotekarka.
Vera (Dunaj, 1881‒1973, Ptuj) je šla v slikarsko šolo na Dunaju in kasneje v München. Poročila se je z Maksimom Leonidovičem Blumenauom (Riga, 1870‒1932, Zagreb), profesorjem germanistike, in nekaj časa živela v Rusiji. V zakonu sta se jima rodila dva otroka:
– Nada Blumenau, poročena Pavličev (Herson, 1907‒1982, Maribor) – zdravnica,
– Igor Blumenau (Herson, 1910‒2004, Beograd) – arhitekt, pisec in grafik.
Nada (Dunaj, 1883‒1906, Dunaj) je študirala klavir na konservatoriju na Dunaju. Umrla je stara komaj 23 let. Njena smrt je Simoniča zelo prizadela.
