S prve jase si imel razgled na celjsko tovarniško četrt s kadečimi se dimniki, na mestno pokopališče z njegovim razkošjem cipres, na kraje do Vojnika in Blagovne, na Pohorje in na pred njim ležečo Konjiško goro.
Z mesta, kjer se od križa odcepi pot do zagrajskega grebena, zagledaš Teharje v vsem njihovem spokojnem miru, razpotegnjen majhen kraj Bukovžlak, graščino Bežigrad, ki naj bi bila v starih časih s pomočjo podzemnega hodnika povezana s Starim gradom, cerkvico Sv. Ane[1] na nizkem gričku in vzpetine okrog Grobelnega in celo okrog Ponikve.
Maruškov gozd
Takoj ko si stopil iz Maruškovega gozda, si sledil bregu reke Voglajne,[1] katere ime je keltskega izvora in pomeni »počasi tekoča«. Jeseni tam na grmičevju zorijo rdeče drenulje in črne trnulje, zgodaj spomladi pa je travnik posut z zvončki. V visokem poletju v to malo vmesno dolino že zgodaj pade ohlajujoča večerna senca in olajša hojo. Celo pozimi je pot uhojena in ni naporna, zato tako poleti kot pozimi obiskujemo našo gostilničarko z nogami kot stebri. Zanjo človek lahko trdi, da stoji trdno v življenju, in sicer v več kot enem pogledu.
Gostilničarka z nogami kot stebri
[1] Voglajna je levi pritok Savinje. Začenja se na iztoku izpod pregrade Tratna, s katero je zajezena v umetno Slivniško jezero, od tam teče v velikem zavoju okrog Prednje gore (455 m) proti jugu in nato v ozki soteski med Prednjo goro in Rifnikom proti severu ter pri Črnolici vstopi v široko Voglajnsko podolje. Po njem teče proti zahodu mimo Šentjurja in skozi Štore, pri Teharjah se izteče v ravnino Celjske kotline in se tik pod Celjem izliva v Savinjo.
[1] Vrhe, Teharje.
