Oktobra 1975 je bil imenovan osrednji odbor Prežihovega sklada. Njegov predsednik je postal Miloš Mikeln, vanj pa so bili imenovani zastopniki Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje, Slavističnega društva Slovenije, Kulturne skupnosti Slovenije in Kulturne skupnosti Ravne na Koroškem ter zastopniki Kotelj. Odbor je aprila 1976 začel svoje praktično delo s pozivom slovenski mladini, naj začne zbirati »Prežihov dinar« za obnovo in ureditev Prežihove bajte. Za pomoč se je obrnil tudi na vse občinske kulturne skupnosti ter druge organizacije in podjetja. Klicu za sodelovanje se je do konca akcije odzvalo dvesto štiriindvajset slovenskih osnovnih in srednjih šol, petnajst občinskih kulturnih skupnosti in štirinajst drugih organizacij in podjetij iz vse Slovenije
Ko je leta 1976 za kratek čas obveljalo prepričanje, da Prežihova bajta ne bo postala osrednja točka poti ekskurzij in drugih obiskovalcev Prežihovih krajev, je dr. Sušnik (starosta koroških kulturnikov, ustanovitelj ravenske gimnazije in Koroške osrednje knjižnice, dober poznavalec Prežiha in vseh Kuharjev …) podprl stališče Ferda Potočnika, da se obnovi in restavrira Prežihova bajta tako, da bo predstavljala živ in naseljen organizem. Ohrani naj se vse bajtino okolje s tekočo vodo na dvoriščnem koritu, z živalmi in kulturami, značilnimi za koroška bajtarska okolja. Pri tej obnovi naj lastniku pomaga Prežihov sklad.
Gotovo je v tem Sušnikovem stališču koreninil tudi predlog Miloša Mikelna in akademskega kiparja Stojana Batiča, naj se uredi središčna točka Prežihovega spomina tam, kjer ob izhodu iz gozda zavije pot s kolovoza proti bajti in kjer se odpre izjemno lep pogled na Preški Vrh z bajto, Uršljo goro, Kotlje in okolico. Dostop do bajte naj bi po tem predlogu ne bil mogoč in niti ne smiseln, saj bi izbliza ne bilo videti česa posebnega, nasprotno: »Pogled na bajto in njeno okolico bi bil z razgledišča celo lepši in bolj ilustrativen kot iz neposredne bližine.«
Dr. Sušnik je predlagal na razgledišču nad bajto primerno urejen »prostor za meditacijo«, Batič in Mikeln pa sta bila določnejša. Predlagala sta ureditev počivališča s primernim številom klopi iz brun in s spomenikom, primerno vključenim vanj.
Odbor Prežihovega sklada se je s predlogom seznanil, vendar ga ni sprejel. Sklenil je, da v primeru, če res ne bo mogoče pridobiti Prežihove bajte za spominski muzej, postavi njen natančen posnetek nekje ob muzejski kašči nad gimnazijo. Nad predlogom ni bil navdušen noben član odbora, najodločneje pa so mu nasprotovali predstavniki Kotelj. Ti so hitro prepričali lastnika Prežihove bajte, da je pristal na menjalno pogodbo. Z njo se je Kulturna skupnost Ravne na Koroškem zavezala zgraditi Ferdu in Mariji Potočnik nadomestno stanovanjsko hišo do podaljšane tretje gradbene faze, obnovljeno Prežihovo bajto pa urediti kot spominski muzej, v celoti dostopen obiskovalcem.
Menjalna pogodba je bila sklenjena poleti leta 1978. Da je bilo mogoče zamisel uresničiti, je bilo treba najprej zgraditi nadomestno hišo. Ta stoji dovolj blizu stare, da lahko žarči življenje tudi v njeno neposredno okolico, vendar dovolj daleč proč, da ne odvrača pozornosti obiskovalcev od muzejskega objekta, ko stojijo na njegovem dvorišču.
Ogled stare Prežihove bajte pa je pokazal, da razen kamenja v kletnem vencu in edinega zidanega dela stene v črni kuhinji ni nič uporabnega. Zavod za spomeniško varstvo Maribor je izdelal natančen posnetek stare bajte in šele spomladi leta 1979 jo je bilo mogoče začeti podirati in postavljati novo.
Bolj ko so napredovala dela na bajti, bolj je postajalo jasno, da bo treba postoriti še marsikaj tudi v Kotljah in širši okolici bajte. Treba je bilo obnoviti dotrajano gospodarsko poslopje, nujno je bilo urediti parkirišče in počivališče nad bajto, asfaltirati cesto od Šratneka do parkirišča …
