Prve vrtove si je človek začel urejati in snovati že ob prehodu iz nomadskega v način življenja stalnih bivališč. Vrtovi ob hišah so bili pomembni zaradi popestritve v prehrani ljudi, ki je bila v davnini zelo skromna in preprosta, pa vendar so že poznali nekatere zeli, s katerimi so dopolnili jedilnik.
Vrtovi so tudi okrasni element ob hišah. Poznamo več vrst vrtov: grajske, ki mejijo že na urejene parke; samostanske, na katerih so gojili zelenjavo in zdravilna zelišča; cerkvene, meščanske, kmečke itn. Ne glede na obliko ali vlogo pa so vsi vrtovi pomemben sooblikovalec kulturne krajine.
Domač gartl je bil nekoč obvezen del vsake domačije. Tudi bajtlarji (mali kmetje, kajžarji) so imeli v bližini stanovanjskih hiš manjše vrtove. Samooskrba z zelenjavo, zelišči in dišavnicami je bila skoraj nujna.1 Leta 2016 smo v Koroškem pokrajinskem muzeju (KPM), Muzeju Ravne na Koroškem, na dvorišču ob Prežihovi bajti zasnovali tak domači gartl z zasaditvijo, značilno za širšo okolico koteljske kotline. Potem ko smo določili lokacijo, smo najprej začeli snovati ograjo. Zamisel zanjo smo dobili z originalne fotografije, ki prikazuje Ivana Kuharja (očeta Lovra Kuharja) ob domačem vrtu. Takšna preprosta ograja, narejena iz macesnovih suhlic, je bila značilna za revnejše posestnike in je bila razširjena povsod, vse do razcveta lesnih žag, nekje do druge polovice 19. stoletja.2 Plot iz suhlic in celotni okvir gartla so naredili domači sodelavci (Roman Gorenšek, Marjan Ivartnik, Uroš Kočnik). Višina plota v tem predalpskem svetu mora biti vsaj 120 cm, kar se je iz izkušenj domačinov izkazalo za dovolj visoko, da ga divjad ne preskoči in si postreže z mlado solato.
Ker smo poustvarjali preprost gartl malega kmeta, sta v njem le dve nasuti gredi in uhojena pot. Zemljo smo dobili z gradbišča Kotlje III, hlevski gnoj pa z domačije Kogel v Podgori. Pred načrtovanjem zasaditve sem se podala na pogovore k starejšim krajankam, ki tudi same imajo in že vse svoje odraslo življenje negujejo ter urejajo domače vrtove. Po nasvetih in navodilih Marjane Potočnik, Rozalije Rožen, Štefanije Sovinc in Lize Praznik sem naredila osnutek posaditve. Sadike smo nabrali na različnih koncih. Nekaj nam jih je podarila soseda Albina Serec, ko je spomladi urejala svoj vrt. Nekaj sta jih podarili sodelavki v muzeju, preostale pa smo nakupili v Vrtnariji Pori.
V gartlu raste več vrst zelenjave, začimbnic in okrasnih rož. Zelenjava: sovata (solata), čebuva (čebula) in koreje (korenček). Jušna zelenjava: peteržil (peteršilj), zeler (zelena), luštreh (luštrek) in žnidloh (drobnjak). Začimbnice: marjon (majaron), timjan (timijan), povojček (grenkuljica) in šetrajka (vrtni šetraj). Zdravilne trajnice: navadn pelin (navadni pelin), žavbi (žajbelj), hermelika, virant (vinska rutica), kamilce (kamilice), ajbež (slez) in netresk. Okrasne rože: potonka (potonika), regine (dalije), kapucinarke (kapucinke), šlajer, meglica (pajčolanka), mačehce (mačehice) in v jeseni še jesenske astre ter sinsvetnice (krizanteme). Drugo zelenjavo je kmečki človek gojil na njivah.
Namen »muzejskega« vrta je prikazati in ohranjati značilno zasaditev tega okolja. Z njim bi radi ponazorili, kakšni so bili gartli nekoč, in mogoče koga spet spodbudili h gojenju in uporabi teh tradicionalnih zelišč in začimbnic.
_______
[1] Makarovič, Marija. Strojna in Strojanci. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1982, str. 154.
[2] Oder, Karla. ETSEO – 20. stoletje, Občina Ravne na Koroškem. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1992, str. 190.
