Prežihova bajta stoji na Preškem Vrhu nekoliko nižje od domačije pri Prežihu. Značilno hišo s črno kuhinjo so zgradili leta 1812 in ob njej postavili tudi zidan hlev z lesenim skednjem. Na dvorišču med hišo in štalo še stoji tatrman z vodnim koritom, pri katerem so napajali živino in zajemali vodo za kuho in pranje. Na zgornji strani hiše je bil ob vrtu prostor za čebelnjak in čebele.
Takrat, v začetku 19. stoletja, ko so v tram vsekali rojstno letnico hiše, je ob poti s Preškega Vrha proti Uršlji gori še stal mogočen grad Šratnek in ob njem cerkev sv. Mohorja in Fortunata; Evropo je z vojsko osvajal Napoleon, ki je nekaj let gospodaril tudi na slovenski zemlji. V tistem času je slovenski pesnik France Prešeren že gulil šolske klopi, na bližnjih Ravnah pa so grad kupili podjetni Thurni in ob Meži so po razžarjenem železu tolkli repači, težka vodna kladiva.
Lesena Prežihova bajta je imela dve iz kamna zidani kleti. Prvo, pod štiblnom, so namenili shrambi mošta, zato so v njej stali sodi različnih velikosti. V drugi kleti je bilo mesto za repico, korenje in repo. Na kletni zid so postavljena lesena tesana bruna, ki so jih povezali z lesenimi dumpelnki. Vez so utrdili še na vogalih, kjer so bruna povezovali tako, da je nastal zanimiv okrasni element, vez, imenovana lastovičji rep.
Vrhkletna lesena stavba je imela v sredini lopo s kuhinjo, na levo štibl in na desno stran hišo. Značilne hiše s črno kuhinjo iz 19. stoletja, kakršna je tudi Prežihova bajta, so veliko gradili v osrednji Sloveniji. V glavnem bivalnem prostoru, hiši, z lesenim stropom je zidana peč, ki so jo kurili iz kuhinje, da se stanovanjski prostor ni polnil z dimom. Ob kurišču za peč stoji zid, odprto ognjišče za kuhanje.
Nad hišo in štiblnom je lesen strop, ki je hkrati pod na jespi, podstrešju, kamor vodijo zunanje štenge, stopnice. Pod leseno čopasto streho iz šitlnov je še gank in pod podaljškom strehe preša, stiskalnica sadja, prislonjena ob steno na zgornji strani hiše.
Preša je naprava, ki so jo uporabljali le jeseni, ko je dozorelo sadje. Jabolka in hruške so zmleli in jih z veliko kuhalnico ali skledo naložili v škatvo nad kvado, obdano z aklni. Polno so pokrili z babo, nanjo postavili poba, na katerega je pritiskalo sleme. Vanj je bil privit s kamni obtežen šrauf, ki so ga vrteli v želeno smer. Na drugi strani so pod sleme polagali kele. Stisnjen sok, sladek mošt, je tekel po režah škatve v ponovco in skozi žleb v podstavljeno posodo. Tako pridobljeno tekočino so zlivali v čiste sode, postavljene v kleti hiše.
Nasproti hiše stoji skedenj, gamno, leseno gospodarsko poslopje s kamnito zidano štalo. Njegova današnja podoba je spremenjena. Prvotno je imel skedenj most in zato tudi obliko črke T. Most je bil namenjen dovozu sena in žita na gamno. Nad mostom je ahar, prostor za slamo. Skedenj je razdeljen na tri glavne prostore. V srednjem, gamnu, ki je bil od drugih prostorov ločen s stenami iz obtesanih brun, so mlatili žito. Levo in desno sta bila še parna in plevnik. Za pleve so običajno namenili zaprt prostor na ganku oziroma tisti ozki del skednja, ki je presegel hlevski zid. Pod šitlasto streho gumna je peter, prostor za seno in tudi slamo. Za svinjake so namenili prostor pod mostom. Pod levim in desnim delom skednja pa je odprt prostor, kamor so spravili steljo in vozove.
Vorančev oče in mati sta Prežihovo bajto kupila staro skoraj natanko sto let. To je bilo v letu, ko je Mežiška dolina že doživela gospodarski razcvet in so v svetu poznali Prevalje po tračnicah in Ravne po kakovostnih jeklih. Mežiška dolina je do takrat že izkusila sladkost industrijskega razvoja in doživela bolečino gospodarskega zatona. A fabrika na Ravnah je ostala. Z njo so živeli tudi Kuharji, še posebno Lovro in Avgust.
Oče, ki je veliko tesaril, se je že od mladih nog navezal na zemljo in je z njo dobro gospodaril. Ljubezen do zemlje je privzgojil tudi otrokom. Z nakupom hiše in posesti pa se je očetu uresničila želja, ki jo je Voranc pozneje takole opisal:
»Oče je vodil borbo vztrajno in žilavo pod geslom: ‘Kupil bom zemljo in hišo, da bom vsaj na svojem umrl!’ – In res! Po dolgih letih se je to zgodilo. Čisto blizu v soseščini je kupil zemljo s hišo in gozdom, vse skupaj majhno in siromašno, da smo mogli le par govedi rediti, a njemu, očetu, se je zdelo vse zelo sijajno. – ‘Dočakal sem, da sem na svojem gospod!’ je rekel zadovoljen. In ko je prvič zasadil plug v lastno zemljo in stopal star in sključen, poln brazgotin, po brazdi, se mi je zdel kakor človek, ki je po dolgi, utrujeni poti našel svoj mir.«
Oče in mati sta v Prežihovi bajti ustvarila dom, v katerega so se sinovi radi vračali. Tu je imela svoj »štiblc« tudi Vorančeva babica, ki je še živela v dimnici, kakršne se spominja Voranc z materinega doma na Kravperškem:
»Pri nas smo stanovali v veliki prostorni dimnici, ki je bila pozimi prijetno topla, ker se je v njej kuhalo za ljudi in za svinje. Tudi poleti se je kuhalo v njej, vendar je bila zato poleti v njej neznosna vročina. Bila je to velika, zelo prostorna soba z lesenimi, stoletja starimi stenami, ki so bile na debelo pokrite s plastjo svetlikastih, strnjenih saj. Po stenah so se videli curki strnjene smole. Tudi strop je bil ves črn od saj. V ta prostor je kukal dan skozi štiri majna, zamrežena okenca, zato je bilo v dimnici tudi čez dan vedno mračno. En kot je zavzemala velika, črna peč, velika za dvajset hlebov kruha. Pred pečjo je bil ogromen, štirioglat zid, kakor se je imenovalo odprto ognjišče, na katerem je noč in dan tlel ogenj. Nad zidom se je sklanjal zaokrožen obok, enake velikosti, ki se je imenoval klobučnik. Vse je bilo črno in sajasto. Ob isti steni kakor peč in zid, samo v nasprotnem kotu, je bil ogromen zidan kotel za svinjsko kuho. Pod stropom dimnice so se od klobučneka do druge stene vlekle gliste, to je dva sajasta trama, na katerih so se sušila drva in kjer se je vodilo pozimi svinjsko meso. Podu ta dimnica ni imela nobenega, ampak so bila tla ilovnata ter od stoletij zbita, da so bila še trša od opeke /…/ V dimnici je navadno dim ležal do kolen nizko, in kdor ni bil tega navajen, v njej ni mogel zdržati /…/ Domači smo bili tega dima navajeni in nam ni bil nič nadležen. Babica je celo takrat nemoteno predla, kadar se je kolovrat popolnoma skril v dim.«
V hiši s črno kuhinjo se je v kuhinji samo kuhalo in se je tu večinoma zadrževala samo gospodinja, ki je delala v prostoru z bolj malo svetlobe in bila ob dimu izpostavljena še prepihu ter vročini ob ognju in mrazu z druge strani. Ob ognjišču je na kamnitih ali prstenih tleh praviloma stala bosa.
Zaradi gostega dima v kuhinji ni bilo kaj dosti pohištva, zato pa so postavili sklednike, žličnike in škafe z vodo na lopo. Na zidu so stali koza za sušenje drv in trimpusi. Na tla so postavili posodo za pripravo svinjske krme ter še manjša tnala in sekire. Obvezni kos pohištva je bila klop brez naslonjala za odlaganje loncev.
V zidnih vdolbinah so, tako kot pri dimnicah, našli mesto za solnico, mlinček za kavo in vžigalice. Te so začeli uporabljati konec 19. stoletja. Vse dotlej so gospodinje zvečer žerjavico zagreble v skriv, vdolbino na ognjišču, in jo zjutraj razpihale. Pripomočki za peko kruha, grebljica za grebenje žerjavice, omelo s koruznim ličkanjem ali smrekovimi vejicami ter lopar za vsajanje kruha so vse do danes obdržali prvotno podobo in funkcijo.
Gospodinja je uporabljala posodo različnih oblik in iz različnega materiala. Pri kuhi na ognju je rabila litoželezne lonce, piskre in glinaste sklede.
Lonce je postavila na železne podstavke, trimpuse, okrogle ali trikotne oblike, in pod njimi zakurila. V lesenih posodah, narejenih iz dog, tesanih, struženih ali pletenih, je shranjevala zrnje, semena, sadje ter prenašala vodo in hrano. Čebre in škafe je imela za vodo, v dežo je shranila mast, v kaduni je zamesila kruh, ki je vzhajal v slamn’ci; v skledi se je kisalo mleko in v pinji je ometla puter. Jedli so z lesenimi žlicami in praviloma iz ene sklede. Pri hiši so imeli tudi lesene talirje, krožnike, ki so jim namenili prostor v skledniku ali skledah. Prav tako so rabili piskriče za kavo in mleko, gvaže, kozarce, za pijačo – štamprli za šnops in kregl za mošt.
Pohištva v hiši ni bilo posebno veliko, večinoma pa je stalo v prostorih brez dima, čeprav so tudi že v dimnicah imeli velike mize, žličnike in sklednike, ob njih pa svetnek, klopi in stole. V hiši, kjer sta spala oče in mati, so ob intarzirani javorjevi mizi, ki stoji v kotu nasproti peči, klopi in stoli. Namesto omare so rabili predalnik, šuber kasl. Ob peč sta postavljeni klopi, ob njiju na eni strani kaduna in na drugi strani dve postelji. Te so bile v hiši tri, za mater, očeta in babico. Ležali so na slami, ki so jo napolnili v žakljevinasto vrečo in čez njo pogrnili hodn, prt, tkan iz grobega lanenega prediva. Pokrili so se s kovtrom, prešito odejo, povštr, vzglavnik, pa je bil napolnjen z ovsenimi plevami.
V kotu nasproti peči, kjer so sušili sadje, zelišča in začimbe, stoji intarzirana miza, za katero so povabili goste in so sedli, kadar so prišli domov Voranc, Lojz in Gustl. Nad mizo je križ, bohkov kot, razpelo, okrašeno z vencem iz papirnatih rož. Na njegovi levi in desni strani visijo slike na steklu s podobami svetnikov. Ob njih je na steni še lesen patnošter, rožni venec, ki so ga vzeli v roke ob molitvi.
V štiblnu, kjer je spala babica, je stala poslikana lesena skrinja in vanjo je shranila svoje dragocenosti. Ob omari in mizi s klopmi vzbujata pozornost še stenska ura na uteži, švarcvalderca, in svetnek, držalo za trske, s katerimi so si svetili zlasti ob dolgih zimskih večerih, ko so krtačili volno, predli na kolovratu …
Skrb za hišo je imela mati, ki je kuhala na zidu, mesila kruh v kaduni, ga pekla v krušni peči. Mati je ribala lesen pod in prala ob koritu na hišnem dvorišču. Oče je tesaril, skrbel za čebele in med, jeseni je prešal mošt. Ob velikih praznikih je po hiši pokadil z blagoslovljenim ognjem in poškropil z blagoslovljeno vodo, nad hišna vrata pa na predvečer svetih treh kraljev pribil majhen rezljan križec, da bi hišo, ljudi in živali zavaroval pred nesrečo.
Delo na polju, v štali in na skednju se je tikalo vseh. Poln hlev živine, na petru dovolj sena in v koštih polno rži, pšenice in ajde je napovedovalo zadovoljno in brezskrbnejšo zimo.
Kuharji so na Prežihovi bajti gospodarili več kot pol stoletja. Prav v tistih desetletjih sta divjali dve svetovni vojni in potem je Mežiška dolina doživela renesanso gospodarskega razvoja. Prežihovo bajto, dom Kuharjevih, so leta 1979 preuredili v spominski muzej Prežihovega Voranca in tako iztrgali pozabi drobec kulturne dediščine, vezane na mladost izjemnega pisatelja Prežihovega Voranca.
Uporabljena literatura:
1. Ivan Sedej, Sto najlepših kmečkih hiš na Slovenskem. Ljubljana 1989.
2. Po poteh ljudskega stavbarstva Slovenije. Ljubljana 1994.
3. Franjo Baš, Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju. Izbrani etnološki spisi. Ljubljana 1984.
4. Karla Oder, Občina Ravne na Koroškem. Etnološka topografija slovenskega etičnega ozemlja. Ljubljana 1992.
5. Prežihov Voranc, Levi devžej. Ljubljana 1980.
6. Prežihov Voranc, Borba. Zbrano delo. Ljubljana 1962, str. 71.
