Družina Simoniti
Roman in Hilarija Simoniti sta s sinom Petrom in hčerko Ivanko živela skupaj z Romanovimi starši v Biljani. Poročila sta se leta 1929, v naslednjih dveh letih se je družina povečala; rodila sta se sin Peter in hčerka Ivanka. Po zasedbi Primorske in stopnjevanju fašističnega nasilja se je Roman Simoniti skupaj z ženinimi sorodniki, družino Kožlin, aktivno vključil v ohranjanje slovenstva. Po letu 1926, ko je italijanska oblast ukinila vsa slovenska društva, so se pri njih začeli zbirati zelo pomembni Primorci – Filip Terčelj, Lojze Bratuž in drugi, ki so se kljub temu borili za ohranitev slovenske besede, slovenskih društev. Simonitijeva hiša je postala kamen spotike pri fašistični oblasti; od leta 1926 do 1934 je italijanska žandarmerija dvakrat na teden opravljala hišne preiskave. Leta 1934 je družina Simoniti zaradi delovanja za slovenstvo dobila ukaz za izgon in prepoved vračanja v Biljano. Odšli so na Gorenjsko, v Zvirče. Tam so imeli kmetijo, Roman pa se je zaposlil pri lesnem trgovcu. Družina Simoniti se je povečala še za enega družinskega člana, rodila se je hčerka Cveta. Leta 1939 se je družina preselila v Topolšico, kjer je Roman dobil službo ekonoma v zdravilišču. Otroka Peter in Ivanka sta obiskovala šolo v Šoštanju. Drugo svetovno vojno so preživeli v Topolšici, leta 1942 se je Roman kot aktivist priključil partizanom.
po pripovedovanju sina Petra Simonitija
