Spremembe na kemiji in habilitacija Marije Perpar

Konec vojne je bil zanjo priložnost za vnovičen zagon akademske kariere. Med vsemi oddelki ljubljanske univerze je bil kemijski oddelek kadrovsko najbolj osiromašen, kajti odstranjena je bila vrsta ključnih osebnosti, denimo nesporni vodja oddelka Maks Samec, tudi Marta Blinc,⁴⁷ med vojno se je za odhod odločil kočevski Nemec Rihard Klemen,⁴⁸ oktobra 1945 pa se je za odhod v tujino odločil tudi Samčev namestnik Marius Rebek.⁴⁹ Odločevalci so postali mlajši sodelavci, ki so želeli svoj vpliv utrditi z angažiranjem sodobnikov, ki pa so morali izpolnjevati stroge znanstvene kriterije.⁵⁰ Med njimi izstopa Marija Perpar tako zaradi spola, slovesa med študenti kot stroga profesorica, še bolj pa zaradi soglasne izvolitve v vseh habilitacijskih akademskih forumih, kar je odraz njene osredotočenosti na svoje raziskovalno delo in na delo s študenti ter njenih značajskih lastnosti, ki jih je Miha Tišler zaobjel v oznaki: »Izstopala je po svoji vztrajnosti, delavnosti, doslednosti in izjemni skromnosti ter človečnosti.«⁵¹

Podobno oznako sta podala ocenjevalca njene usposobljenosti za habilitacijo, Boris Kranjc in Janko Kavčič, januarja 1946. V  mnenju za izvolitev v naziv privatna docentka sta zapisala: »Tovarišica Perparjeva je tipičen primer človeka, kateremu politične prilike niso dovoljevale, da bi dobila njena brezdvomna kvalifikacija viden izraz, ker ji je bilo znanstveno delo tehnično onemogočeno. Tekom vsega svojega življenja je pokazala izredno delavnost ob vsakem problemu, ki je zahteval požrtvovalno in nesebično delo.«⁵²

Kot že omenjeno je, zaradi kadrovskih sprememb, prejela vabilo za sodelovanje v pedagoškem procesu. Zaradi pomanjkanja kreditov za njeno zaposlitev je februarja 1946 habilitirana kot privatna docentka, torej plačana kot honorarna sodelavka, 10. julija 1946 pa jo je prosvetno ministrstvo v Ljubljani nastavilo kot redno zaposleno predavateljico na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani.⁵³

Težišče njenega povojnega delovanja pa je bilo na katedri za organsko kemijo, kjer je organizirala študij in eksperimentalno delo na področju organske kemije in analize. Na začetku akademske kariere je to pomenilo predvsem pridobivanje kemikalij in ustrezne laboratorijske opreme, kajti prostori in oprema Kemičnega inštituta so bili v slabem stanju,⁵⁴ po vojni pa je vladalo precejšnje pomanjkanje. Stanje in domišljenost nabavljanja opreme, neposredno po drugi svetovni vojni, orisuje izkušnja slovenske odprave znanstvenikov, ki so  v Italiji želeli nabaviti inštrumente, vendar so jih italijanske oblasti zaprle kot črnoborzijante.⁵⁵

Oddelek, ki je pod njenim vodstvom od ustanovitve dalje, kljub statusnim spremembam na višji organizacijski ravni, ohranjal bistvene značilnosti, je Perparjeva vodila do svoje upokojitve septembra 1974 – takrat, kot je zapisano v odločbi, ji je »preneha[la] lastnost delavke v združenem delu delavcev«.⁵⁶

Novembra 1952 je bila imenovana za izredno profesorico na osnovi pozitivnega mnenja prof. dr. Ladislava Guzelja in prof. ing. Franja Kočevarja,⁵⁷ pet let pozneje, decembra 1957, pa je bila imenovana za redno profesorico.⁵⁸ Prevzela je stolico za organsko kemijo, kratkotrajno je vodila tudi inštitut za organsko kemijo, predavala organsko kemijo, organsko analizo in izbrana poglavja iz organske kemije. V letih 1946–1950 je predavala tudi na Filozofski fakulteti in do 1955⁵⁹ vodila demonstracijske vaje iz organske kemije,⁶⁰ predavala pa je tudi na višji pedagoški šoli v Ljubljani.⁶¹

Na podlagi bogatih pedagoških izkušenj je sestavila učbenik za organsko kemijo za srednje šole (1948) in univerzitetna učbenika iz organske kemije (prva izdaja obeh delov leta 1949 in 1950, iz organske analize leta 1954). Pri pripravi učbenikov za srednje šole je upoštevala izkušnje kot profesorica in kot inšpektorica za pouk kemije na srednjih in strokovnih šolah in kot članica komisije za sestavo učnih načrtov.⁶² Aktivno pa je sodelovala pri Zavodu za napredek šolstva.⁶³

Za razliko od njenih sodobnikov je Perparjeva svoje predstojnike redko opozarjala na bližajoča napredovanja in na ostale pravice iz delovnega razmerja. Prvo intervencijo je izvedla šele novembra 1952, ob prevedbi delovnih nazivov. Zaprosila je za priznanje dvojnih let med drugo svetovno vojno. V prošnji, ki jo je v njenem imenu uradno vložil njen delodajalec (Tehniška visoka šola) je trdila, da je med drugo svetovno vojno, od junija 1942 dalje, delala po direktivah OF, za kar je priložila potrdilo Mestnega komiteja KPS.⁶⁴ Njenega vloga je bila ugodno rešena, kajti Svet za prosveto in kulturo je januarja 1953 izdal odlok o napredovanju.⁶⁵

Nato je s pomočjo delodajalca, dejansko koordinacijskega odbora dekanov Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, Fakultete za elektrotehniko in strojništvo in Fakultete za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, sporazumno zamenjala svoje stanovanje z večjim stanovanjem, ki ga je zasedal bivši asistent ing. Aleksander Majdič.⁶⁶ Večji poudarek finančnemu in stanovanjskemu položaju je Perparjeva namenila potem, ko je posvojila hčerko Majdko. Kot večina njenih sodelavcev je 1960 zaprosila za izračun pokojnine; pogoje je namreč izpolnila že ob izpolnjenem 50. letu starosti. Zakonodaja je določala, da je delavec, ki izpolni pogoje za redno upokojitev in nadaljuje z delom, upravičen do 50 % priznane osebne pokojnine, do dejanske upokojitve.⁶⁷ Na Univerzi v Ljubljani je bila nato redno zaposlena do zgornje zakonsko dopustne meje (70 let),⁶⁸ vendar je še nadalje redno prihajala na fakulteto, na inštitut, praktično do svoje smrti marca 1990. Po upokojitvi je predvsem sodelovala z zunanjimi partnerji, torej s podjetji in tujimi strokovnjaki, s čimer je omogočila, da so lahko mlajši kolegi pridobili svoj socialni kapital, ki je tako pomemben z ekonomskega kot akademskega vidika.⁶⁹