Delo na prosvetnem, kulturnem in narodnoobrambnem področju

Čitalnice so v 60. letih 19. stoletja utrjevale slovensko politično misel in nacionalno zavednost in s svojim delovanjem prodirale v lokalne skupnosti, odigrale pa so tudi pomembno vlogo na področju razvoja slovenskega jezika in izobraževanja. Kasneje se je delovanje usmerilo še na politično in gospodarsko področje. Ustanavljale so se tako v večjih slovenskih krajih kot tudi v nekaterih vaseh.²¹ Zega se je v čitalnico včlanil ob prihodu v Kanal in v naslednjih letih pripomogel k njenemu razvoju, uspehu ter k pomembnim spremembam na različnih področjih. Skupaj z Josipom Kocijančičem, brati Leban²² in nekaterimi drugimi domačini je v 70. letih 19. stoletja predstavljal mlado, zagnano skupino, ki se je uspela pomembno uveljaviti pri delovanju čitalnice in je pripomogla k številnim spremembam na kulturnem in jezikovnem področju v Kanalu.²³ Ustanovitev čitalnice je pomenila mejnik v prizadevanjih za izboljšanje položaja slovenskega jezika in kulture v Kanalu in njegovi okolici. Njen glavni namen je bila mobilizacija kanalskega prebivalstva, da bi se vključili v proces oblikovanja nacionalne pripadnosti. To je razvidno tudi iz zapisa ob prvi besedi. »Tedaj postavljena si na nogo kanalska čitalnica! Le glej, da boš vredna tvojega imena, da boš pravi jez proti poitalijančevanju in hram domače vednosti in omike. In če zdaj v sebe le gospodo kanalsko, kakor se je pri besedi pokazalo, strinjaš, glej, da spraviš precej tudi ubogega kmeta pod tvojo varstvo in v tvoje naročje. Le ako imamo kmečko inteligencijo za sabo, le takrat je nam bodočnost i sicer slavna bodočnost zagotovljena. Živili ftanalci!«²⁴ S solidarnostjo, poudarjanjem povezav z ostalimi slovanskimi narodi, pesmimi s slovensko in slovansko vsebino ter govori je čitalnica kanalskemu prebivalstvu želela približati slovanstvo in ga hkrati oddaljiti od furlanskega vpliva. Do konca 70. let 19. stoletja ji je s svojim delovanjem uspelo doseči številne spremembe na področju izobrazbe in rabe slovenskega jezika v javnem prostoru, poleg tega je pripomogla k (pre)oblikovanju narodnostne podobe Kanala. V lokalnem okolju je ustvarila predstavo o povezanosti v skupnost in pripadnosti slovenskemu narodu.²⁵

Zega je skupaj s Kocijančičem prevzel vodenje pevskih zborov in se hitro vključil v ožji odbor društva. Delo zborovodje je opravljal skoraj tri desetletja. V drugi polovici 70. let 19. stoletja je bil tajnik in med letoma 1877 in 1879 na predsedniškem mestu čitalnice nadomeščal dr. Andreja Lisjaka, ki je odšel na služenje v Bosno in Hercegovino.26 Kulturno in narodno delo čitalnice je v prvem desetletju obstoja doseglo vrhunec v času njegovega prvega pred- sedovanja, 15. aprila 1877, s koncertno besedo. Privabila je »iz različnih krajev Goriškega mnogo gostov, mej katerimi smo zapazili precejšno število Tolmincev, nekoliko Goričanov in Vipavcev. Mnogo smo pričakovali, a še več dočakali. ftaj tako dovršenega se ne vidi vsak dan in povsod. Nič ne pretiram, če trdimi da takega koncerta ne morete niti v Gorici z lastnimi močmi napraviti, niti ga ne morejo napraviti tam v beli Ljubljani.«²⁷ Med letoma 1887 in 1893 je ponovno predsedoval čitalnici in ostal njen viden član do prve svetovne vojne. V času njegovega drugega predsedovanja se je čitalnica soočala s pomanjkanjem članov in nedelovanjem. Če sklepamo po časopisnih virih, je čitalnica ob koncu 19. stoletja priredila precej manj javnih dogodkov kot v začetnem obdobju. Razlog za to gre iskati v spremembah na jezikovnem in narodnostnem področju, smrti več pomembnih članov čitalnice konec 70. in v začetku 80. let 19. stoletja ter gospodarski krizi, s katero se je okraj soočal v zadnji četrtini 19. stoletja.²⁸

Narodno zavednost je na Kanalskem budila tudi leta 1886 ustanovljena moška podružnica Družbe svetega Cirila in Metoda.²⁹ Ta narodnoobrambna organizacija je zavzemala pomembno mesto med prizadevanji Slovencev, da bi zavrli vse intenzivnejšo germanizacijo in italijanizacijo obmejnih prostorov. Z ustanavljanjem zasebnih vrtcev in šol na narodnostno najbolj ogroženih področjih slovenskega ozemlja je skušala popraviti krivice uradne šolske politike, ki ponekod kljub zadostnemu številu slovenskega prebivalstva ni predvidela šol v slovenskem jeziku. V skladu s svojimi zmožnostmi je skušala delovati kot protiutež nemškemu šolskemu društvu Schulverein in italijanski organizaciji Lega nazionale.³⁰ Namestništvo je kanalsko podružnico potrdilo sicer šele 23. februarja 1888, na prvem občnem zboru pa je bil za predsednika izvoljen Zega.³¹ Podobno kot čitalnica je podružnica v 90. letih 19. stoletja doživela krizo in se soočala s pomanjkanjem članstva. Nov zagon je dobila po letu 1908, kar bi lahko povezali z razcepom znotraj vodstva organizacije leto prej.³² V družbi so glavno besedo dobili predstavniki liberalnih krogov, katoliška stran pa je  iz nje izstopila in leta 1910 ustanovila lastno narodnoobrambno društvo Slovenska straža.³³ Podružnice so po politični ločitvi v veliko primerih pos- tale ››izpostave‹‹ liberalnega tabora, s čimer je Narodno napredna stranka (NNS) širila svoj vpliv predvsem na podeželje.³⁴ Zega je ostal predsednik kanalske podružnice vse do leta 1909, ko je ta pričela podpirati liberalni politični tabor v okraju.³⁵

Tudi po prenehanju predsedniškega mandata v čitalnici je Zega ostal njen viden član. Na slovesnosti ob 35. obletnici delovanja čitalnice mu je pripadla vloga osrednjega govornika. Poleg tega je kulturni program odprl moški pevski zbor kanalske čitalnice, ki je pod njegovim vodstvom zapel njegovo pesem z naslovom O ti moj dom. V nadaljevanju so se zvrstila še gostujoča društva, skupaj je program obsegal 13 točk.³⁶ Na prireditvi je skupaj sodelovalo, poleg kanalske čitalnice, še 19 gostujočih društev.³⁷ To je bil največji in najpomembnejši kulturni dogodek čitalnice, ki je hkrati nosil tudi pomembno narodno sporočilo. K sodelovanju na proslavi so povabili kulturna društva iz celotne dežele, s čimer so želeli doseči prikaz narodne in kulturne povezanosti Slovencev. Prikaz slovenske in slovanske kulture z deklamacijami in petjem je hotel potrditi vez z ostalimi jugoslovanskimi narodi, sodelujoča kulturna društva različnih političnih nazorov pa so prikazovala složnost v zvezi z narodnostnim vprašanjem.³⁸ V naslednjih letih se je Zega, verjetno zaradi političnih sporov in njegovega odhoda v katoliški politični tabor, nekoliko odmaknil od čitalnice, ki je po letu 1907 postala osrednje liberalno društvo na Kanalskem.³⁹ Vseeno pa je ostal njen član vse do prve svetovne vojne. Ko je leta 1913 čitalnica obeležila 35-letnico smrti Josipa Kocijančiča, je osrednji govor pripadel Zegi.⁴⁰

Kot organizator petja in skladatelj pesmi z narodno vsebino se je uveljavil širše na Goriškem. Med letoma 1875 in 1879 je deloval v odboru pevskega društva Slavec v Gorici. Septembra 1906 je v Tolminu vodil združene pevske zbore na narodni proslavi, kjer so zapeli tudi njegovo skladbo Ali ste nas čuli?⁴¹ Med njegovimi bolj poznanimi skladbami izstopajo še Raduj se, nebeška kraljica, Mi smo mi in že omenjeni O ti moj dom.⁴² Poleg tega je pomagal tudi mlademu Mariju Kogoju pri njegovih začetkih ukvarjanja z glasbo.⁴³