Po vrnitvi iz Konstance decembra 1415 je Barbara na Ogrskem ponovno naletela na težave, ki so zaznamovale že njen odhod, le da se je tokrat znašla brez opore Nikolaja Garaija, ki je po nalogu Sigismunda z diplomatskimi zadolžitvami odšel v Francijo. Tudi Herman II. je bil na diplomatski poti, nadškof iz Grane pa je umrl v decembru 1417. Splošna ocena je, da Barbara ni bila kos situaciji, saj nadomestno vodstvo ni uspelo zavarovati meja dežel Svete krone pred stalnimi turškimi vpadi, preprečiti notranjih sporov in spopadov med plemstvom ter roparskih pohodov. Najpomembnejše odločitve je sprejemal kancler Eberhard, zato ni znano, kolikšno vlogo je pri njih igrala Barbara.
Ostaja pa dejstvo, da se je Sigismund po uspešno zaključenem koncilu leta 1418 in po skupni šestletni odsotnosti februarja 1419 vrnil na Ogrsko, Barbari odvzel vse premoženje, razpustil njen dvor in jo z majhnim spremstvom skupaj s hčerko izgnal v Várad (Oradea v današnji Romuniji). Trajanje Barbarine konfinacije zgodovinski pisci omejujejo na obdobje od konca aprila do decembra 1419, razlage, da naj bi kraljeve ukrepe sprožile govorice o Barbarini zakonski nezvestobi (to pogosto navaja starejša literatura), pa sodobna stroka zavrača. Do sprave med zakoncema je prišlo že ob božiču 1419, potem ko so pri Sigismundu v Barbarino korist posredovali poljski kralj Vladislav II., kancler Georg von Hohenlohe in dvorni mojster Ludwig von Öttingen. Windecke, Sigismundov kronist, je opisal snidenje zakoncev takole: »Kraljica je pred kraljem padla na kolena in ga prosila za milost, da bi ji odpustil, če mu je kaj storila. Kralj njenih besed ni hotel slišati. Nato je šla k njemu hči, gospa Elizabeta, in ker je hčer zelo ljubil, je ugodil njeni prošnji in kraljici odpustil … noč sta prebila skupaj, torej je bila zamera odpravljena.«
