Leto 1914 je z izbruhom prve svetovne vojne globoko poseglo tudi v celjsko javno življenje. Mobilizacija in z njo povezana odsotnost številnih mladih glasbenikov, pomanjkanje v zaledju, rastoča negotovost glede vojnega izida in politične prihodnosti so za štiri leta kulturno dogajanje potisnili na obrobje javne in tudi medijske pozornosti.
Leto 1918 ni prineslo le konca vojne, ampak tudi prvo od globokih družbenih sprememb, ki so v teku 20. stoletja prizadele ljudi na slovenskem prostoru. Iztekla se je življenjska doba mnogonacionalne avstro-ogrske monarhije in Slovenci so prešli v okvir nove, južnoslovanske državne tvorbe. Nova država je sicer ohranila temeljna družbena razmerja – med drugim zasebno lastnino in zato tudi velik del avstroogrske zakonodaje – toda v javnem življenju je prišlo do velikih pretresov. Celjski Nemci in njihovi politični somišljeniki, ki so z močno podporo matičnega avstrijsko-nemškega nacionalnega telesa desetletja obvladovali celjsko gospodarsko, politično in seveda tudi kulturno življenje, so se praktično čez noč znašli v novih razmerah. Nova država je paktirala z njihovimi tradicionalnimi političnimi nasprotniki – Slovenci. Politične energije, ki so bile v mestu desetletja nasilno pridušene v korist Nemcev, so v novih razmerah terjale svoj davek. Vrstile so se odstavitve Nemcev in njihovih pripadnikov z večine pomembnih javnih položajev, včasih so jih prehitevali lastni odstopi in številne odselitve v matične avstrijsko-nemške dežele. Celjski časopis Nova doba, ki je začel izhajati v začetku januarja 1919, je 6. marca v rubriki Celjske novice zapisal:
» “Avtohtono” Nemštvo se seli in izginja iz Celja kakor kafra. Dan za dnem vidimo po celjskih ulicah vozove, polne pohištva, odhajati proti kolodvoru. Celje se čisti, tisto od nemških listov tolikrat slavljeno avtohtono celjsko Nemštvo odnaša jugoslovanska sapa tja, kamor si je želelo, v nemške kraje – stradat. In kmalu bo tu le še okostje nemškega moloha, kak Ambroschitsch, Jabornegg, Stiger itd., žalostni spomini na minolo slavo celjske nemške trdnjave. Kako Vam je kaj pri srcu, gospodje? Ali sedaj vidite, da je bilo vse vaše nemštvo le umetna stavba, prazna pena, ki se bo v par letih razblinila v nič?!«
