skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Zimski čas, kot ga pomnim

Danes, ko imam še vedno novoletno praznični občutek, pogledam skozi okno in vidim, da še kar neumorno dežuje. Saj bi kljub temu šla na sprehod, vendar se moja pudljica Lotti upira … ne mara mokrote, še polulati se noče na mokro podlago. No, tudi jaz bi si želela videti snežno belino, po možnosti še ples snežink, ki te ščegetajo po licih … Spomin mi odtava na moje otroštvo, ko smo v tem zimskem času odmetavali sneg, da smo lahko prišli iz hiše. Stanovali smo v vili »Zelenko« na križišču Čopove in Ljubljanske ulice v Celju, kjer je imel moj oče vrtnarijo. Poleg rož, ki jih je oče gojil na poljih, smo imeli tudi domače živali. Psička Asta je bila nemški špic in prava čuvajka. Kure so imele svojega šefa, hudega petelina, ki je tudi mene okljuval, če sem se njegovim ljubljenkam preveč približala. Imeli smo tudi prašiča, ki je bil rahitičen. Toda oče ga je z AD3 kapljicami vzredil v pravega velikega debelinka. Zimski čas je bil tudi čas kolin in debelinko bi moral končati pod nožem. On se je temu uprl in pobegnil po Ljubljanski cesti proti mestu. S svojimi očmi sem videla kako je oče tekel za njim, večkrat padel po zamrznjenem snegu, ga končno ujel za rep in zajahal … še sedaj ga vidim kako jaha prašiča, hihihi … Zasmilil se mu je in tako je debelinko ostal živ in nas razveseljeval s svojimi vragolijami. Spominjam se beline snega, ki se je pomrznjen lesketal, jaz pa sem ležala na sankah, ki sta jih vlekla starša proti mestu mimo Glazije. Leže na sankah, zavita v odejo, sem gledala visoka drevesa, katerih veje so se upogibale pod težo snega. Včasih me je zasul sneg … nič hudega, malo sem se otresla in nadaljevali smo pot. Sanke so bile takrat zakon. Poiskal si majhen hrib, privlekel sanke gor in se veselo spustil. Otroci smo se radi kepali in delali snežake. Mraza se ne spomnim, tudi zanohtalo me ni nikoli, tako kot je pozneje moja otroka, čeprav sta bila bolje zaščitena, kot jaz v otroških časih. Verjetno smo bili takrat otroci bolj odporni. Najina otroka sta še doživela čar zime v mestu. Še majhna sta se kar sama hodila sankat v Lisco na hribček ali pa na skakalnico v Mestnem parku. Velikokrat sta prijokala domov, vsa premražena … že na hodniku sem zaslišala jok, bolje rečeno tuljenje, ker ju je zanohtalo. Najbolj všeč mi je bilo, ko so bili pločniki samo delno očiščeni in si hodil po belem snegu, škripajočem pod nogami. Ob strani pločnika pa visok kup snega, kot bi hodil po tunelu. Današnji čas pa si snega v mestu sploh ne želim. Že ob napovedi sneženja vse posolijo in potem hodiš po neki »umazani mokasti žlavsi« … belina snega je vidna samo še na dragih smučiščih.

Slika

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

Kategorije
Kategorije
Kategorije
Kategorije
Kategorije

Izbira pokrajine


2008 - 2024 © Portal KAMRA, Izdelava: TrueCAD d.o.o.