Ob besedi čajanka najprej pomislimo na skupino ljudi, ki si vzamejo čas za druženje in mirno pitje čaja. Največkrat pomislimo prav na Angleže in njihovo že prek 200 let staro in zakoreninjeno navado pitja čaja ob 17.00, ki jo je uvedla angleška kraljica Viktorija v 19. stoletju, v času pomanjkanja hrane.
Zgodb o nastanku pravega čaja je veliko. Vsekakor pa čaj izvira iz Indije. V 8. stoletju je dosegel Japonsko, leta 1567 pa Rusijo. Šele leta 1610 so ga prinesli na Nizozemsko in leta 1644 v Anglijo. V 18. stoletju se je razširil v severno Ameriko in nato v Avstralijo.3
Na Slovenskem je pod besedo čaj bil sprva mišljen le zeliščni poparek, saj je bil pravi čaj, uvožen iz Rusije ali Nizozemske, poznan šele v 19. stoletju.4 So pa zeliščni čaji bili znani predvsem v ljudskem zdravilstvu. Že v 12. stoletju je sv. Hildegarda, znana opatinja in zeliščarica, pisala in govorila o različnih zeliščih v obliki čajev in njihovi uporabnosti. Skoraj za vsako bolezen so v ljudski medicini poznali določeno čajno mešanico. Ne smemo pa pozabiti tudi slovenskega patra Simona Ašiča, ki je deloval v cistercijanskem samostanu v Stični od sredine 20. stoletja do leta 1992.
Glede na to, kaj so ljudje nekoč sadili v svojih vrtovih, lahko sklepamo, da je bilo zelo veliko čajnih mešanic namenjenih želodčnim in prebavnim boleznim. Na vrtovih izpred 100–200 let je bilo ogromno zelišč z grenčicami, ki vse delujejo protivnetno in lajšajo želodčne težave. Da bi lažje razumeli razširjenost teh zelišč, moramo najprej pojasniti način prehranjevanja, ki je bil značilen za to obdobje. Ljudje so ali jedli preveč in premastno ali pa premalo in prerevno, enolično hrano. Hrane je bilo vedno dovolj, le razporejena je bila in še vedno je neenakomerno. Tako so že za srednji vek značilna preobjedanja s hrano pri višjem sloju in duhovščini.5 Medtem ko so se mize bogatašev šibile od raznovrstne, močne in mastne hrane, pa so na drugi strani bile mize delavskega in kmečkega prebivalstva bolj prazne kot polne.6 Nižji družbeni sloj je užival večinoma močnato hrano, težko prebavljive kruhe, veliko mlečne hrane in zelo malo zelenjave ter skoraj nič mesa. Tako je razumljivo, da so zaradi narave prehranjevanja oboji, tako višji kot nižji družbeni sloji, zelo potrebovali čaje z grenčicami, ki so ali spodbujali prebavo ali pa lajšali želodčne težave zaradi pretežke hrane.
Čajanke ob Prežihovi bajti so nova stalnica programa. V sodelovanju z zeliščarico Tatjano Ladinek se vsako leto seznanjamo s pravilnim nabiranjem, sušenjem in skladiščenjem zelišč in se učimo o njihovi uporabnosti in učinkovinah. Vsaka čajanka je zastavljena drugače, tako se znanje skozi leta nadgrajuje in poglablja. Čajanka se vedno veže na zelišča in začimbnice, ki so zasajene v gartlu na dvorišču in travniku ob Prežihovi bajti.
Pedagoško-andragoški program spoznavanja zelišč je namenjen tako šolski mladini kot tudi vsem drugim, ki jih to zanima. Vsakoletno druženje ob kotličku čaja, skuhanega iz svežih zelišč, nabranih v okolici, je dodana vrednost »muzejskega« gartla, takrat se izobražujemo in posredujemo znanje o uporabi domačih tradicionalnih zdravilnih zelišč.
_______
[3] Bailey, Adrian. Vse o hrani. Zbirka Žepna enciklopedija. Murska Sobota: Pomurska založba, 1992, str. 128.
[4] Snoj, Marko. Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan, 2003, str. 79.
[5] Santonino, Paolo. Popotni dnevnik 1485–1487. Celovec, Dunaj, Ljubljana: Mohorjeva založba, 1991, str. 9, 12, 13.
[6] Montanari, Massimo. Lakota in izobilje: evropska zgodovina prehranjevanja. Ljubljana: Založba cf*, 1998, str. 201.
