Iva Kersnik, poročena Skušek, je bila rojena leta 1925 na gradu Brdo pri Lukovici. Njen oče, Anton Kersnik, je bil lastnik gradu, ki ga je podedoval po svojem očetu, Ivinem starem očetu, pisatelju, notarju in politiku Janku Kersniku. Iva je bila predzadnja od Kersnikovih otrok. Imela je le šestnajst let, ko so narodno zavednega graščaka Antona Kersnika in vso njegovo družino Nemci izselili v Srbijo. Ko so se Kersniki leta 1945 vrnili domov, dva od sinov in najstarejša hči kot partizani, jih je na Brdu pričakal požgan in izropan dom, saj so leta 1943 partizani grad požgali. Po vojni pogorelih lesenih ostrešij gradu niso dovolili obnoviti in tako se je v desetletjih, ki so sledila, velika renesančna grajska zgradba počasi sesula vase. Tudi prva leta po vojni so bila vse prej kot lahka.
Iva se zelo dobro spominja svoje babice Lojzke, žene pisatelja Janka Kersnika, saj ga je preživela za štirideset let. Bila je izjemno mila, simpatična in prijetna ženska. Na pogrebu so bili poleg ostale množice tudi vsi šolarji. Velik del kmečkih in drugih hišnih opravil je vestno in pogumno opravljala in organizirala njena mati Marija, saj je bil oče Anton Kersnik kot politik precej odsoten. V prostem času je veliko hodil na lov, kar je bila družinska tradicija. Ljubiteljski lovec je bil že pisatelj Janko Kersnik, nato sin Anton – Ivin oče in tudi vnuka, Ivina brata.
Svoje tete ima Iva v lepem spominu. Prav vse, razen tete Maše, ki je bila poročena v Dolenjskih Toplicah, so bile velikokrat na obisku na Brdu. Imeli so dobre in redne stike z vsemi sorodniki. Teta Ruša je tako ali tako na gradu živela, saj je bila poročena s sodnikom Gilbertom Zupančičem. Njuni otroci so tako odraščali na gradu skupaj z otroki graščaka Antona. Na gradu so živeli tudi teta Slavka, stric Josip in osebje. Ob ječah je živel tudi sodni sluga z družino. V gradu je bil še notar in sodišče. Med počitnicami je bilo na gradu veliko sorodnikov in drugih obiskov, ki so prišli pogledati pisateljeve prostore in knjižnico.
Spominja se velikega dvorišča, črne kuhinje, odprtega ognjišča, velike jedilnice, kjer je bilo vedno veliko stolov. Včasih so jih morali celo dodati, prav tako mize. Pri jedi je bila tišina, pojesti je bilo treba vse. Otroci so se morali pri mizi lepo obnašati, učili so jih lepega vedenja in drže. Najbolj so otroci čakali, da jih obišče Slavoj Dimnik, kartograf, ki se je poročil z Vido Kersnik, pisateljevo hčero, ki je bila zelo stroga učiteljica. Slavoj je kot pedagog vedel kako animirati otroke. Vedno, ko je prišel, je vse otroke, ki so živeli na gradu odpeljal na izlet. Otroci so se na gradu veliko igrali v naravi. Igrali so se igro kozaklamf, balinali, imeli veliko veselja z osli, pozimi so drsali na bajerju in se sankali, poleti so se na njem vozili s čolni, lovili žabe in rake, plezali po drevju čudovitih drevoredov. Igrali so se tudi s kartami in družabnimi igrami, prirejali so lutkovne predstave. Ostalih, vaških otrok ni bilo blizu, saj v okolici gradu ni bilo hiš, zato so bili grajski otroci izolirani od drugih, a ker jih je bilo vedno veliko, jim dolgčas ni bilo. V šoli so se z ostalimi dobro razumeli. Tete in drugi so igrali tarok. Včasih na gradu, drugič pri teti Jelki Rahne, ki je živela v Rahnetovi vili. S priigranim denarjem so se potem enkrat letno odpravili na izlet. Na gradu je živela tudi služinčad, do katere so bili otroci spoštljivi. Tudi pomagali so pri delu: loščili so čevlje, postiljali postelje, pomagali na travnikih in njivah, kot tudi pri živalih. Težje sta pomagala brata Anton in Franc, saj sta imela turberkulozo. Brat Anton (Tonče) je še posebno rad sedel pri knjigah, kasneje je imel v gradu tudi temnico za razvijanje fotografij. Pomagali so tudi pri pranju perila. V grad je bilo treba znositi veliko vode iz vodnjaka. Belo perilo so vsak teden prekuhavali v čebru in nato perilo s konji peljali do reke Radomlje, kjer so ga spirali. Za razsvetljavo so uporabljali petrolejke, elektrika je prišla šele leta 1939.
Spominja se tudi praznikov. Milavžu so nastavili pehar, zjutraj pa so v njem našli jabolka, krhlje, orehe, piškote, pa tudi rokavice, nogavice, zvezke in radirke. Za božič so imeli drevesce, jelko okrašeno z bonboni, bunkicami in piškoti, ki so jih nato počasi jedli do treh kraljev. Dobili so tudi darila. Potica, ki je bila za božič in veliko noč, je bila orehova, rozinina in čokoladna, kar je bila posebnost. Starejši so šli k božičnici. Za veliko noč je duhovnik prišel na grad blagosloviti jedi. Novo leto so praznovali skromneje. Zanimivo je, da so pusta praznovali vsi, le da so se starejši redko našemili. Jedli so krofe in flancate. Na cvetno nedeljo so otroci nesli blagoslovit manjše butarice v cerkev, veliko butaro pa so hlapci postavili ob desno stran cerkvenih vrat. Mali šmaren je bil tudi rojstni dan mame Marije in takrat so pripravli veliko slavje na katerega so prišli številčni sorodniki. Običajno pa rojstnih dni niso praznovali, temveč godove. Za dan vseh svetih so uredili grobove.
Hrano so skoraj vso pridelali doma. Na vrtu je rasla zelenjava in zelišča vseh vrst. Tam, kjer je danes sadovnjak Biotehniške fakultete, so obdelovali njive, na katerih so pridelali koruzo, pšenico, krompir, peso, repo, ajdo, ječmen, redkeje proso in oves. Moko so pridobivali iz dveh mlinov. Eden je bil na Stari pošti, ki jo je po očetu podedovala Ivina mama Marija, drug pa je bil v Šentvidu. V grajski kleti so pridelali tudi veliko kisle repe in zelja. Pridelali so domače žganje in mošt, veliko marmelade in vložili zelenjavo. Doma so iz mleka pridelali kislo mleko, kislo in sladko smetano, maslo in skuto. Mleka je bilo veliko, zato je otroke vedno čakal v piskrčkih. Ob kolinah so naredili tudi suhomesnate izdelke. Iz praženega ječmena so pripravili okusno kavo. Prave kave niso kupovali, saj je bila zelo draga, zelo drag je bil tudi sladkor.
Vse lepo pa je minilo z začetkom druge svetovne vojne in za vedno spremenilo podobo tega živahnega gradu, polj in travnikov, predvsem pa zarezalo v duše tistih, ki so v njem v tem času živeli. Leta 1941 so graščaka Antona Kersnika priprli in ker se ni pokoril Nemcem je slutil in tudi javil domov, da jih bodo verjetno izselili. Tako se je res zgodilo – 5. julija leta 1941. S seboj so smeli vzeti le vsak po 50 kg. Kar se je dalo so si pripravili v rjuhe in zavezali. Nekaj so zakopali, drugo so shranili v sosednji vasi Rafolče pri domačinih, predvsem grajski inventar, zložen v skrinje, knjige in drugo opremo. Teta Slavka je iz obupa popila strup. V ljubljanski bolnišnici so je težko rešili, zato nje niso izgnali. Odpeljani so bili v Srbijo, kamor so šli z vlakom. V Kruševcu so jih s kmečkimi vozovi razvozili po vaseh in tako so prišli v vas Parčin. Na srečo so ostali skupaj v skromni hiši, kjer so ostali deset mesecev in tam preživeli zelo hudo zimo. Oče Anton je imel zaradi političnega udejstvovanja poznanstva s pomočjo katerih mu je uspelo, da so se preselili v Brus. Tam pa je bilo že veliko Slovencev, ki so imeli skupno kuhinjo in s hrano ni bil več problem. Otroci so tam dobro shajali, saj so si hitro našli družbo tudi med domačini in drugimi Slovenci. Kopali so se v reki Resini. Nekaj zelenjave so lahko pridelali sami. Precej težje je bilo za starša. Kasneje so na področje prišli tudi partizani, ki so se spopadali s četniki. Dva Ivina brata in sestra so se pridružili partizanom in so kot vojaki ob koncu vojne prišli v Slovenijo.
Poleti 1943 so Kersnikovi dobili iz Slovenije pismo, da je bil grad požgan, kar jih je močno pretreslo. Po vrnitvi so jih čakali ožgani zidovi. Šele doma so izvedeli, da so grad požgali partizani, ker naj bi bili v njem Nemci, čeprav jih ob požigu ni bilo več tam. Oblast je obnovo prepovedala. Stanovanje so dobili v Lukovici, še naprej pa so kmetovali na grajskih poljih in travnikih. Leta 1948 so na mestu stare šupe zgradili novo hišo, obnovili poslopja in se preselili. Iva se povojnih let spominja kot veliko težjih kot so bili tisti v Srbiji. Nekateri domačini so jih ves čas zmerjali z buržuji. Iva ni šla naprej v šole, ostala je doma in delala na kmetiji. Večino posesti je oblast z agrarno reformo nacionalizirala. Travniki in njive so postale ljudsko premoženje. Graščak Anton je gospodaril do smrti leta 1959, ko je posestvo prevzela žena Marija in ga z otroki upravljala do smrti, ko je vse svoje premoženje zapustila vsem svojim otrokom, oče pa je posestvo in ostanke gradu prepustil sinu Francu.
Iva se še vedno vsak dan pripelje do gradu, kjer jo oblijejo grenke solze, ko se spomni vsega življenja in vrveža okrog gradu.
