27. decembra 1944 je na Šentviški Gori umrl Ivan Laharnar, organist in skladatelj

Laharnar, sin posestnika in gostilničarja, je nadarjenost za glasbo pokazal že v osnovni šoli. Njegov prvi učitelj je bil domači župnik Franc Ilovar, za nadaljnjo glasbeno izobrazbo pa sta poskrbela župnik Adolf Hermelj iz Šebrelj in kaplan, zbiralec ljudskih pesmi ter skladatelj Ivan Kokošar, ki je tedaj služboval v Cerknem. Prvi ga je učil osnov glasbe in orglanja, drugi kontrapunkta, modulacije in drugih pomožnih predmetov. Laharnar, ki je z učenjem začel leta 1881, je čez dve leti že postal organist v domači cerkvi, z dvajsetimi leti pa je pričel voditi tudi domači pevski zbor. Na pobudo Hermelja se je lotil tudi skladanja. Od leta 1885 do smrti je zložil okrog 600 skladb, večinoma cerkvene narave. Največ je kratkih vokalnih del, spisal pa je tudi nekaj daljših cerkvenih del, med katerimi je največji uspeh požela maša »Ora pro nobis«, ki jo je zložil leta 1892 ob 700-letnici domače fare. Dela je objavljal v številnih tedanjih glasbenih revijah in zbirkah, največ pri Goriški Mohorjevi družbi in v okviru Ceciljanskega društva, katerega goreč privrženec je bil. Z Danilom Fajgljem in Kokošarjem je sodeloval tudi pri zbiranju starih cerkvenih in ljudskih pesmi, ob tem pa je še vedno orglal, vodil več cerkvenih in posvetnih zborov ter skrbel za domačo kmetijo, gostilno in trgovino, za krajši čas pa je bil tudi župan rojstne vasi. Tu je konec leta 1944, v času najhujše nemške ofenzive, tudi umrl.
Številna Laharnarjeva vokalna dela so v zborovskem ustvarjanju močno prisotna še danes, domačini pa so v spomin na njegovo bogato glasbeno ustvarjalnost in v zahvalo za razmah zborovske dejavnosti na Šentviški planoti po njem poimenovali domači pevski zbor in folklorno skupino.