FRIDERIK II. CELJSKI JE CELJU PODELIL MESTNE PRAVICE.
11. aprila praznuje Mestna občina Celje svoj občinski praznik. Praznik je posvečen spominu na dan, ko so Celjski grofje leta 1451 podelili prebivalcem Celja mestne pravice.
Že leta 1436 Celje v listinah prvič poimenujejo z mestom, čeprav pravno-formalno to še ni bilo. Zato pomeni »privilegijska listina« Celja z dne 11. aprila 1451, ko je Friderik II. Celjski na prošnjo “vseh naših meščanov našega Celja” priznal Celju vse pravice štajerskih mest, le izpopolnitev že obstoječega mestnega statusa.
Priznanje mestnih pravic pa je pomenilo več kot le simbolno dejanje premožnih in vplivnih Celjskih. Mesto se je moralo obdati z obzidjem, kar ni bila obveza vseh mest samo zaradi obrambnih, ampak tudi zaradi pravno-statusnih razlogov, saj je »mestni zrak osvobajal«. Okrog 700 takratnih prebivalcev Celja je namreč s pomeščanjenjem postalo osebno svobodnih, njihova mestna skupnost pa je dobila široko samoupravo in s tem postala avtonomna v odločanju in upravljanju z mestom. Meščani so iz svojih vrst volili upravo: mestni svet in župana oz. sodnika. Lahko so brez soglasja deželnega kneza, nosilca takratne suverenosti v deželi, odločali o svojem razvoju. Izkoriščali so »privilegijsko pravico« do sejemskih dni, pobiranja mitnin, izvajanja krvnega sodstva, v oskrbo so prevzeli mestni špital …
Več na povezavi…
Vabimo vas na domoznanski oddelek (v drugem nadstropju) knjižnice, kjer hranimo obsežno zbirko gradiv o Celju in njegovi okolici.
Priporočamo tudi ogled stalne razstave o grofih Celjskih v Knežjem dvoru Pokrajinskega muzeja Celje.
Seveda, priporočamo tudi obisk celjskega Starega gradu .
Viri:
Ignac Orožen, Celska kronika, 1854, str. 74
in na povezavi…
Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, 1. Del, Od začetka do leta 1848, Celjski zbornik, 1971, str. 267 in 337
in na povezavi...
Že leta 1436 Celje v listinah prvič poimenujejo z mestom, čeprav pravno-formalno to še ni bilo. Zato pomeni »privilegijska listina« Celja z dne 11. aprila 1451, ko je Friderik II. Celjski na prošnjo “vseh naših meščanov našega Celja” priznal Celju vse pravice štajerskih mest, le izpopolnitev že obstoječega mestnega statusa.
Priznanje mestnih pravic pa je pomenilo več kot le simbolno dejanje premožnih in vplivnih Celjskih. Mesto se je moralo obdati z obzidjem, kar ni bila obveza vseh mest samo zaradi obrambnih, ampak tudi zaradi pravno-statusnih razlogov, saj je »mestni zrak osvobajal«. Okrog 700 takratnih prebivalcev Celja je namreč s pomeščanjenjem postalo osebno svobodnih, njihova mestna skupnost pa je dobila široko samoupravo in s tem postala avtonomna v odločanju in upravljanju z mestom. Meščani so iz svojih vrst volili upravo: mestni svet in župana oz. sodnika. Lahko so brez soglasja deželnega kneza, nosilca takratne suverenosti v deželi, odločali o svojem razvoju. Izkoriščali so »privilegijsko pravico« do sejemskih dni, pobiranja mitnin, izvajanja krvnega sodstva, v oskrbo so prevzeli mestni špital …
Več na povezavi…
Vabimo vas na domoznanski oddelek (v drugem nadstropju) knjižnice, kjer hranimo obsežno zbirko gradiv o Celju in njegovi okolici.
Priporočamo tudi ogled stalne razstave o grofih Celjskih v Knežjem dvoru Pokrajinskega muzeja Celje.
Seveda, priporočamo tudi obisk celjskega Starega gradu .
Viri:
Ignac Orožen, Celska kronika, 1854, str. 74
in na povezavi…
Janko Orožen, Zgodovina Celja in okolice, 1. Del, Od začetka do leta 1848, Celjski zbornik, 1971, str. 267 in 337
in na povezavi...
