13. septembra 1947 je v Celju umrl Albert Sirk, slovenski slikar

V letih 1906–1907 je delal v litografski delavnici v Trstu, leta 1908 pa je bil vpoklican na služenje rednega vojaškega roka pri cesarski in kraljevi mornarici Avstro-Ogrske v Pulju. V tem času je prepotoval celo Sredozemlje. Po končani vojaščini leta 1912 je na Zavodu lepih umetnosti v Benetkah, umetnostni srednji šoli, obiskoval posebni tečaj za nazorno slikanje in ga končal naslednje leto s končnim izpitom pri Zavodu za lepe umetnosti v Urbinu; s tem je bil usposobljen za pouk risanja na osnovnih in tehničnih nižjih šolah. Ob koncu leta 1913 so ga zopet vpoklicali k mornarici in ga mobilizirali kot mornarja na ladji »Habsburg« v Pulju. Sčasoma je postal slikar vojne mornarice, v risanju je poučeval tudi sinove admirala Miklosa Horthyja, zaradi česar je bil oproščen težje službe. Po vojni se je vrnil domov v Sveti Križ, kjer se je ukvarjal z ribištvom, hkrati pa je bil zelo aktiven v kulturno-prosvetnem življenju kraja. Veliko je nastopal, režiral, izdeloval scenografije pa tudi risal in slikal. Tu se je leta 1921 poročil s sovaščanko Doro Dovšak. Še istega leta je dobil prvo pogodbeno zaposlitev kot učitelj risanja na gimnaziji Francesco Petrarca v Trstu, od koder je bil po le dveh letih odpuščen kot nezaželen. Že oktobra 1922 je začel na nedeljski strokovni nadaljevalni šoli v Komnu poučevati prostoročno, geometrijsko in projekcijsko risanje (do leta 1929), vmes v letih 1924–1927 pa je bil tudi učitelj risanja na slovenski zasebni ljudski šoli pri Sv. Jakobu v Trstu, od koder je bil na pritisk fašistične oblasti odpuščen. Maja 1929 je emigriral v Kraljevino SHS. Jožinov Berto, kot so mu po domače rekli v njegovi rojstni vasi, je s težkim srcem zapustil svoje domače kraje, ki so ostali s svojim življenjem in okoljem osrednja točka njegovega nadaljnjega življenja in ustvarjanja. V novi državi je zaprosil za delovno mesto učitelja na kateri koli srednji ali strokovni šoli v Sloveniji, in ker ni imel predpisane šolske izobrazbe, je jeseni leta 1929 postal pogodbeni strokovni učitelj na meščanski šoli v takratnem Sv. Lenartu v Slovenskih goricah. Konec leta 1937 se je preselil v Celje, kjer je na tamkajšnji gimnaziji do izbruha 2. svetovne vojne poučeval risanje. Po okupaciji je bil s strani nacistov najprej interniran v celjskem kapucinskem samostanu. Tu je s sojetniki izdajal satirični list Kapucinski toti. Nato je bil skupaj z ženo Doro izgnan v Srbijo: najprej v Paraćin, od tam pa v Zaječar, kjer je vodil menzo slovenskih izgnancev ter pogodbeno poučeval na tamkajšnji gimnaziji. Julija 1945 se je za kratek čas vrnil v Celje, nato je delal pri Pokrajinskem narodnoosvobodilnem odboru v Trstu, leta 1946 pa je sprejel delo na novoustanovljenem slovenskem učiteljišču v Portorožu. Spomladi 1947 se je bolan preselil nazaj v Celje, kjer je 13. septembra 1947 na svojem domu tudi umrl in bil dva dni zatem pokopan na celjskem okoliškem pokopališču na Golovcu, kjer mu je mesto Celje leta 1956 postavilo nagrobni spomenik. Kasneje so bili njegovi posmrtni ostanki prekopani na mestno pokopališče v Celju.

Za življenja je bil Sirk izjemno priljubljen slikar. Ko je leta 1929 pred naraščajočim fašizmom pobegnil v Slovenijo, je v Celju kmalu postal ena od osrednjih umetniških osebnosti v mestu. Dozorel in razvil se je v slikarja s samosvojim stilom, ki ga je težko slogovno opredeliti (likovna kritika ga pogosto označuje za impresionista oziroma neoimpresionista pa tudi barvnega realista). Čeprav je v tem času nastalo nekaj lepih sončno zelenih vedut, je ostal zvest morju. S svojimi primorskimi prijatelji, »dalmatinskimi Robinzoni«, je načrtoval svoja vsakoletna potovanja v Dalmacijo in v Makedonijo, kjer je iskal navdiha in neutrudno slikal. V občutene slike morja, polne razpoloženja in bogastva barv, je vnesel vse svoje romantično hrepenenje po svetu svoje mladosti. V slovenskem slikarstvu skoraj ne poznamo primera tolikšne notranje povezanosti med umetnikom in njegovim rojstnim krajem. Z intenzivnim opazovanjem je doživljal vzdušje mirnega jutra, vročega poldneva in nevihtnega popoldneva. Njegova dela izžarevajo bogastvo barv, ki jih je nanašal hlastno in krepko. Kadar je ustvarjal spontano, so nastala njegova najboljša dela. Največ je upodabljal v olju in akvarelu, v katerem je tudi dosegel vrhunec svojega slikarstva. Hkrati je bil tudi risar, karikaturist in ilustrator (z ilustracijami je opremil Seliškarjevo mladinsko povest Bratovščina Sinjega galeba). Večino svojega relativno obsežnega umetniškega opusa – ustvaril je okoli 700 del – je posvetil morju, zaradi česar velja za pravega slikarja morja, mornarjev, ribičev in ribjih tihožitij.

Njegova dela so povečini v zasebnih zbirkah, nekaj jih hranijo Narodna galerija, Umetnostna galerija Maribor, Pomorski muzej Sergej Mašera v Piranu, Pokrajinski muzej Koper in Goriški muzej. Doslej so bila razstavljena na okoli 70 razstavah doma in v tujini. Del njegove osebne zapuščine hrani Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje.

Po njem je v Križu v Italiji od leta 1969 poimenovana Osnovna šola A. Sirk.

Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/sirk-albert-2/

Prispevali: Peter Štoka, Knjižnica Koper, Tatjana Kač in Janja Jedlovčnik, Osrednja knjižnica Celje