Sovre se je rad vračal na Ptuj, med svoje nekdanje učence, ki so ga vabili k maturitetnim obletnicam. Na sliki proslava 30-obletnice mature gimnazijcev, 20. oktobra 1956, v gostilni Brenčič na Ptuju.
Nekdanji dijak Fran Brumen se v svojih Spominih na profesorja Sovreta, objavljenih leta 1986 v Zborniku Društva slovenskih književnih prevajalcev 11, takole spominja prve učne ure pri profesorju Sovretu:
Kmalu je pozvonil zvonec, odprla so se vrata in z elegantnim korakom je vstopil gospod srednje postave, krepkega telesa, s strumnim korakom. Zevsovo glavo mu je prek visokega čela objemal črn svilen trak, ki se je prilegal kakor spodnji rob kraljevske krone in mu prekrival zaceljeno vdorino na čelu, ki mu je ostala po rani za spomin na fronto v Galiciji. Vsi smo osupnili, bil je impozanten vtis. Kakor sveča vzravnan je obstal ob pultu in spregovoril: “Določen sem vam za razrednika. In to po moji želji! Nameravam ostati vaš profesor vseh osem let, tja do velike mature.Hočem preizkusiti in dokazati, kaj zmore eno nepretrgano vodstvo od primae do octavae. Obljubljam vam pravičnost, toda obenem neizprosno nepopustljivost. Ocenjeval vas bom zelo strogo, morda neusmiljeno. Že danes pa vam zagotovim, da tisti, ki bo opravil maturo, ne bo več odpovedal – pa skorajda, četudi bi sam hotel. Moje rešeto bo zelo redko, na njem bodo ostale samo večje ribe, prevejal vas bom temeljito!” Elegantno se je priklonil in sedel za pult.
