Ženske so pečo na glavo polagale na različne načine, odvisno od njihovega družbenega položaja, od obdobja, v katerem so živele, od letnega časa, od tega, ali so jo nosile za pražnjo ali vsakdanjo priložnost ipd. »Peče so dale k lepim oblekam gor. Tete so ble na ohcet s pečo. Pa kakšen govor so naredle. So mele tut solo ples. Tete so postlo postlale. Pečo so imele prekrižano zadaj in potem zavezano na vrh glave. Je bil kt en petelinček. »Ta po figana« je bila s tako veliko rožo. Lahko je bla pa tut mejhna roža.« (Terenski zapiski, 7. 11. 2011)
Peča je v 19. stoletju sodila med vsakdanje in pražnje žensko pokrivalo, v petelinčkovo vezavo – na Beli pri Preddvoru so tako zavezano pečo imenovali »ta pofigana« – pa se je razvila v okviru kostumiranja za posebne priložnosti.
»Ene so mele pečo. Peče so imel bl bogat, razkošn. Mrbit jo j naša teta tut mela. Tiste, ki so se kej ukvarjale s kšnmu petjam, so jo mele. Vse ta velke kmetice so jih tut mele. Za na ohcet so dale peče. To so ble ta lepe – so jim rekl, de so ta lepe, če so pršli s pečo.« (Terenski zapiski, 7. 11. 2011)
