Lirični pasus dr. T. Korošca o Humu v interpretaciji A. Škorja

»Laško je treba najprej videti od zgoraj. So mesta, ki pustijo razkriti svojo dušo korak za korakom, od ulice do ulice ali s pogledom čez strehe s cerkvenega zvonika. A Laškega ni videl, kdor ga ni videl z vrha. Treba se je povzpeti v svitanje poletnega jutra na Hum, kopasti vrh strmo nad mestom. Kdor se potrudi sem gor in obrne hrbet soncu, ki ga bo pod meglo začutil nekje za Ojstrim, bo malo niže pred seboj ugledal šiljasta zvonika šmihelske cerkve, podobna stari dvojambornici, zasidrani v meglenem morju. Malo v desno bo videl podolgovato sleme Maliča, na levi proti jugu pa kljukasti Kopitnik in za njim vrh Kuma. Na severni strani, pod smrtno steno, s katere  je neke velikonočne nedelje omahnil v smrt zaljubljeni fant, ko je hotel dekletu utrgati avrikljev cvet, od tam spodaj bo skozi meglo slišati glasove prebujajoče se domačije, odpiranje lese, klepanje kose. Tam je vas Jagoče. Megla, na površju vzvalovljena in mlečna, se spodaj še zgosti v temotno globino. Od tod prodre navzgor bobnjava, podobna grmenju oddaljene nevihte. To naredi vlak, ki od Rimskih Toplic sem navali čez železniški most, da njegova kovinska konstrukcija zabrni v naraščajočem basu in se donenje razleže po kotanji. Ker mu pobočja vse naokrog ne dovolijo izhoda, se čez čas kot oslabljeno mrmranje obrne kvišku in v decrescendu izprazni kotanjo.«

Tomo Korošec (iz Uvoda v monografijo Laško, 1991, T. Korošec idr.)