Zemljevid  

Na fotografiji trinajst češenj za Šimonovo hišo. Slavka ima tudi tu svojo zgodbo, ki jo opiše v knjigi Brkinske stezice, str. 67, 68. Tako pravi: "Doma smo imeli v Zevenčih celo vrsto velikih češenj. Imeli smo zgodnje in kasne, tako smo jih jedli dolgo časa. Otroci smo imeli nastavljena lujtra in pa tudi škalir, da smo si lahko privoščili češnje, kadar smo si jih zaželeli." Valneja je Slavkina sestrična, ki je bila bolj zahtevna, oblastna, včasih si je rada kaj izmislila in sestrične in ostale zatožila ...

Preberi več

Na fotografiji trinajst češenj za Šimonovo hišo. Slavka ima tudi tu svojo zgodbo, ki jo opiše v knjigi Brkinske stezice, str. 67, 68. Tako pravi: "Doma smo imeli v Zevenčih celo vrsto velikih češenj. Imeli smo zgodnje in kasne, tako smo jih jedli dolgo časa. Otroci smo imeli nastavljena lujtra in pa tudi škalir, da smo si lahko privoščili češnje, kadar smo si jih zaželeli." Valneja je Slavkina sestrična, ki je bila bolj zahtevna, oblastna, včasih si je rada kaj izmislila in sestrične in ostale zatožila svoji mami, ki ji je vse verjela, in kričala potem na Slavko in ostale otroke. "Pri Valneji doma niso imeli toliko sadja, ker niso imeli vrta. Naš oče je sadil in cepil vse sorte, tako da smo imeli sadja od češenj do jabolk vse do pozne jeseni. Vsak dan po kosilu smo se odpravili na vrt na češnje, se klicali in kričali, tako da se nas je slišalo po celi vasi. Valneja je večkrat prišla na naš vrt in z nami jedla, ampak kadar smo bili jezni nanjo, je nismo pustili priti zraven. Ona pa je imela navado, da je začela jokati in se je tekla domov k mami potožiti. Spomnim se dobro, da je prišla teta k nam in se jezila, da je češnje sadil njen oče in da jih imajo pravico jesti tudi njeni otroki. Tega mi otroci nismo razumeli, vedeli smo samo, da je to naše, pa amen, in da lahko na svojem mi ukažemo."

 

Češnje

 

V Zevnčeh so rasle češnje, 
lepe košate, spomladi vse bele, 
polne cvetja, da so prav dišale, 
kot mladost so se bleščale. 

Vsak, ki je mimo šel, 
se pristavil in jih štel, 
rastle so po vrsti kot reštel, 
da vsak jih je trinajst naštel. 

Veje so se raztezale, 
kot bi te z rokami vabile, 
poglej nas, kako smo se razširile, 
da dosti češenj ljudem bomo nudile. 

Češnje dozorele so po vrsti, 
ene prej, druge zdej, 
samo, da siti smo jih bili naprej, 
kot opice smo šli na konec vej. 

To otročji zaklad je bil, 
varovali smo ga, da ga ne bi kdo odkril. 
Vsaki dan jih je eden stražil, 
pa vseeno se je kdo na skrito priplazil. 

Naš oče dober gospodar je bil, 
še mlad se je cepiti naučil, 
da nikoli nam sadja zmanjkalo ni, 
da ga je bilo dosti še za druge ljudi. 

Zapisala Slavka 9.4.2002

Slika

Lokacija

Informacije

Status avtorskih pravic

dela v javni domeni

Avtorske pravice

Avtorske pravice so potekle. 

Čas

20. stoletje

Čas nastanka fotografije

20. stoletje

Ključne besede

SADNO DREVJE, kmečko gospodarstvo

Jeziki

Slovenski

Odnos

Gre za del digitalizirane zbirke Kosovelove knjižnice Sežana, enota Kozina

Digitalne zbirke, ki vsebujejo ta multimedijski element

Navade in običaji

Datum digitalizacije

24.10.2018 23:17

Datum objave

20.12.2018 15:11

Zadnja sprememba

19.12.2018 10:21

Možnost filtriranja

Iskanje

Tip vsebine

KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE
KATEGORIJE

Organizacija

Partner

Spletni portal KAMRA uporablja piškotke za boljše delovanje strani in vodenje statistike ogledov. Več si lahko preberete tukaj.
se ne strinjam
se strinjam