Razvoj vasi Gorica v mesto je najtesneje povezan z nastopom goriških grofov. Srednjeveška fevdalna rodbina iz Lurna se pod imenom »goriški« prvič pojavi začetek 12. stoletja, ko na neznan način pride do posesti v Posočju in Furlaniji. Goriški grofje ostanejo lastniki goriškega ozemlja do leta 1500. Skozi 400 let srednjega veka širijo svoj vpliv z vojnami, s poročnimi pogodbami, cesarskimi darili. Njihova posestva so segala na jugu do morja, na vzhodu do notranje Istre in celo do Hrvaške, na zahodu do Beneškega, na severu do Tirolske in Koroške. Zgodovina goriške grofije je polna nasprotji z oglejskim patriarhatom, nad katerimi so imeli grofje odvetniške pravice. Ta funkcija jim je prinesla veliko pravic in dohodkov, patriarhi, ki so vladali Furlaniji, pa so predstavljali oviro v širitvenih načrtih grofov v smeri Padske nižine. Leta 1150 je grof Engelbert II celo vrgel v ječo patriarha Pellegrina. Leta 1350 so zarotniki v Furlaniji napadli in ubili patriarha Bertranda iz San Ginesia. Že takrat so sumili, da je bil v zločin vpleten tudi goriški grof.
Leta 1231 so goriški grofje postali državni knezi in se s tem povzpeli med največje fevdalne rodbine na jugu nemške države. Stoletni višek sovpada z vladanjem grofov Majnharda II, njegovih sinov Alberta II in Majnharda IV ter najsposobnejšega grofa Henrika II, ki je nenadoma umrl v Veroni leta 1323. Po njegovi smrti se je začelo obdobje počasnega, a vztrajnega zatona goriške grofije. S smrtjo zadnjega goriškega grofa Lenarta leta 1500 je rodbina izumrla, ozemlje Goriške pa je po podpisanih dogovorih pripadlo Habsburžanom.
Na fotografiji je nagrobna plošča grofa Leonharda, ki se nahaja v stolni cerkvi Sv. Hilarija in Tacijana.
