Noša germanskih žena je bila podobna, obleka se po kroju in načinu oblačenja ni mnogo razlikovala; gotska in posebej frankovska moda sta močno vplivali na alamansko.
V Italiji so germanska ljudstva prišla pod vpliv staroselskih romanskih kultur in v stik s sredozemsko tradicijo izdelovanja nakita. Okrasja niso le posnemali, temveč so mnoge sredozemske delavnice za germanske naročnike nakit tudi izdelovale. Vendar so posamezni ornamenti in tehnika izdelave časovno občutljivi in večkrat etnično značilni. Prepoznaven pa je predvsem način nošenja okrasja in rabe npr. sponk ali njihova kombinacija z obeski ali pasovi.
Alamanke so nosile prepasane, enodelne obleke srajčnega kroja z dolgimi rokavi. Krilo je segalo do kolen in odkrivalo pogled na golensko jermenje usnjenih čevljev. Obleka je bila na vratnem izrezu speta z dvema manjšima sponkama, broškama, v višini ledij sta dve večji sponki držali na dolgo vrvico obešeno vrsto steklenih ali jantarnih jagod, včasih tudi eno samo opazne velikosti.
Golensko jermenje usnjene obutve so spenjale drobne sponke. Na usnjen pas je sodila torbica z osebnim priborom. Naglavno ruto ali pajčolan so pritrjevale z lasnicami. Na rokah se je nosila srebrna zapestnica s prstanom.
Taka noša je postala med alamanskimi ženskami priljubljena okoli leta 500 in se je obdržala skoraj celo stoletje.
V Italiji so germanska ljudstva prišla pod vpliv staroselskih romanskih kultur in v stik s sredozemsko tradicijo izdelovanja nakita. Okrasja niso le posnemali, temveč so mnoge sredozemske delavnice za germanske naročnike nakit tudi izdelovale. Vendar so posamezni ornamenti in tehnika izdelave časovno občutljivi in večkrat etnično značilni. Prepoznaven pa je predvsem način nošenja okrasja in rabe npr. sponk ali njihova kombinacija z obeski ali pasovi.
Alamanke so nosile prepasane, enodelne obleke srajčnega kroja z dolgimi rokavi. Krilo je segalo do kolen in odkrivalo pogled na golensko jermenje usnjenih čevljev. Obleka je bila na vratnem izrezu speta z dvema manjšima sponkama, broškama, v višini ledij sta dve večji sponki držali na dolgo vrvico obešeno vrsto steklenih ali jantarnih jagod, včasih tudi eno samo opazne velikosti.
Golensko jermenje usnjene obutve so spenjale drobne sponke. Na usnjen pas je sodila torbica z osebnim priborom. Naglavno ruto ali pajčolan so pritrjevale z lasnicami. Na rokah se je nosila srebrna zapestnica s prstanom.
Taka noša je postala med alamanskimi ženskami priljubljena okoli leta 500 in se je obdržala skoraj celo stoletje.
