Za Karavanke niso bili značilni taki boji za osvajanje vrhov kot so se odvijali v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah. Karavanke so turistično postale zanimive v sedemdesetih letih 19. stoletja.
Leta 1869 je bil na Dunaju ustanovljen Avstrijski turistični klub (Österreichischer Touristenklub), ki je bil Slovencem bolj naklonjen kot Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Avstrijski turistični klub je že leta 1877 ustanovil podružnico v Železni Kapli in ta je naslednje leto zgradila Rainerjevo kočo na Obirju. Tej so sledile nove koče na Medvedjem dolu (Stouhütte), pod Kepo (Bertahütte), na južni strani Stola Valvasorjev dom, Celovška koča na Mačenski planini (Klagenfurter Hütte) in Dom na Uršlji gori. Prvi so se na najvišji vrh Karavank, na Stol, povzpeli piparji leta 1892.
Za kranjsko sekcijo Nemško-avstrijskega planinskega društva je bila v Karavankah zanimiva zlasti Golica. Tu je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki se je pred prvo svetovno vojno imenovala Nemška koča. Po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva leta 1893 so za poti in gradnjo koč v Karavankah skrbele podružnice iz Kranja, Radovljice in Kranjske Gore. Zaradi prevelikega nemškega vpliva na tem področju se je kranjskogorska podružnica Slovenskega planinskega društva odločila, da zgradi svojo kočo. Leta 1904 je tako postavila Kadilnikovo kočo na vrhu Golice. Med obema vojnama je obe koči upravljala jeseniška podružnica Slovenskega planinskega društva. Leta 1909 je radovljiška podružnica Slovenskega planinskega društva postavila Vilfanovo kočo na Begunjščici. Leta 1933 so jo preimenovali v Roblekov dom, in sicer po Hugonu Robleku, pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu. Leta 1910 je kranjska podružnica Slovenskega planinskega društva zgradila Prešernovo kočo na Stolu. Mnoge izmed koč so bile med drugo svetovno vojno uničene.
Po koncu prve svetovne vojne je južna stran Karavank pripadala Slovenskemu planinskemu društvu. Nekdanje nemške koče na Golici, pod Stolom in na Uršlji gori so postale last Slovenskega planinskega društva, ki jih je obnovilo ali zgradilo nove. Nove koče so postavili tudi v drugih območjih Karavank: leta 1927 na Kofcah, leta 1928 Uletovo kočo na Peci in leta 1938 kočo na sedlu Mlinci. Po drugi svetovni vojni se je zaradi strogega obmejnega režima gradnja koč ustavila, povečalo pa se je število gozdnih cest.
Alpinizem se v Karavankah ni tako razvil kot drugje v slovenskih Alpah, saj v Karavankah ni tako visokih vrhov kot so v Julijskih ali Kamniško-Savinjskih Alpah. Poleg tega so stene precej krušljive in zato med alpinisti ne najbolj priljubljene. Med bolj cenjene sodijo stene Košutnikovega turna, Celovške špice, Pece in Uršlje gore (Velika Šmohorica). Največ novih smeri so tu potegnili tržiški in koroški alpinisti. V zadnjih letih pa je tudi v Karavankah mogoče opaziti nastanek številnih plezališč: Dovžanova soteska, Škocjan, Burjakove peči, … Karavanke pa so zelo priljubljene pri turnih smučarjih, saj so ne previsoki vrhovi Dovške Babe, Struške, Kozjaka ali Pece v snežnih razmerah kot nalašč za vzpenjanje s smučmi na nogah.
Mag. Barbara Kalan
Literatura:
Irena Mušič, Vladimir Habjan: Karavanke. Sidarta, Ljubljana 2007.
Tone Strojin: Zgodovina slovenskega planinstva: Slovenska planinska organizacija SPD – PZS: 1893–1948–2003. Didakta, Radovljica 2009.
Za kranjsko sekcijo Nemško-avstrijskega planinskega društva je bila v Karavankah zanimiva zlasti Golica. Tu je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki se je pred prvo svetovno vojno imenovala Nemška koča. Po ustanovitvi Slovenskega planinskega društva leta 1893 so za poti in gradnjo koč v Karavankah skrbele podružnice iz Kranja, Radovljice in Kranjske Gore. Zaradi prevelikega nemškega vpliva na tem področju se je kranjskogorska podružnica Slovenskega planinskega društva odločila, da zgradi svojo kočo. Leta 1904 je tako postavila Kadilnikovo kočo na vrhu Golice. Med obema vojnama je obe koči upravljala jeseniška podružnica Slovenskega planinskega društva. Leta 1909 je radovljiška podružnica Slovenskega planinskega društva postavila Vilfanovo kočo na Begunjščici. Leta 1933 so jo preimenovali v Roblekov dom, in sicer po Hugonu Robleku, pobudniku planinstva na Gorenjskem, ki je tragično umrl pri požigu Narodnega doma v Trstu. Leta 1910 je kranjska podružnica Slovenskega planinskega društva zgradila Prešernovo kočo na Stolu. Mnoge izmed koč so bile med drugo svetovno vojno uničene.
Po koncu prve svetovne vojne je južna stran Karavank pripadala Slovenskemu planinskemu društvu. Nekdanje nemške koče na Golici, pod Stolom in na Uršlji gori so postale last Slovenskega planinskega društva, ki jih je obnovilo ali zgradilo nove. Nove koče so postavili tudi v drugih območjih Karavank: leta 1927 na Kofcah, leta 1928 Uletovo kočo na Peci in leta 1938 kočo na sedlu Mlinci. Po drugi svetovni vojni se je zaradi strogega obmejnega režima gradnja koč ustavila, povečalo pa se je število gozdnih cest.
Alpinizem se v Karavankah ni tako razvil kot drugje v slovenskih Alpah, saj v Karavankah ni tako visokih vrhov kot so v Julijskih ali Kamniško-Savinjskih Alpah. Poleg tega so stene precej krušljive in zato med alpinisti ne najbolj priljubljene. Med bolj cenjene sodijo stene Košutnikovega turna, Celovške špice, Pece in Uršlje gore (Velika Šmohorica). Največ novih smeri so tu potegnili tržiški in koroški alpinisti. V zadnjih letih pa je tudi v Karavankah mogoče opaziti nastanek številnih plezališč: Dovžanova soteska, Škocjan, Burjakove peči, … Karavanke pa so zelo priljubljene pri turnih smučarjih, saj so ne previsoki vrhovi Dovške Babe, Struške, Kozjaka ali Pece v snežnih razmerah kot nalašč za vzpenjanje s smučmi na nogah.
Mag. Barbara Kalan
Literatura:
Irena Mušič, Vladimir Habjan: Karavanke. Sidarta, Ljubljana 2007.
Tone Strojin: Zgodovina slovenskega planinstva: Slovenska planinska organizacija SPD – PZS: 1893–1948–2003. Didakta, Radovljica 2009.
