Današnja Smrečnikova ulica je prvotno spadala h Kandiji, dokler niso ta del leta 1930 poimenovali po dolgoletnem županu občine Šmihel – Stopiče in deželnem poslancu ter znanem novomeškem gostilničarju in šaljivcu Josipu Zurcu – Štemburju v Štemburjevo ulico. Leta 1955 so jo preimenovali po političnem delavcu in publicistu Vinku Kristanu v Kristanovo ulico. Le-ta pa je bila leta 1993 preimenovana v Smrečnikovo ulico, in sicer po ftiziologu in primariju dr. Ivu Smrečniku. Poteka od Trdinove ulice do ulice Šmihel. Ima 51 hišnih številk.
Dr. Ivo Smrečnik je bil rojen 6. decembra 1908 v Ljubljani. Po maturi se je vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani. Študij je nadaljeval v Beogradu, kjer je leta 1934 promoviral. Staž je opravil v Ljubljani in Nišu, nato je služboval v Travniku. Specializiral se je v Topolšici in leta 1940 opravil specialistični izpit iz ftiziologije, veje medicine, ki se ukvarja s preučevanjem, zdravljenjem in preprečevanjem pljučne tuberkuloze.
V začetku vojne je padel v vojno ujetništvo. Ko se je leta 1942 vrnil v Beograd, se je zaposlil na tamkajšnji interni kliniki. Po osvoboditvi je najprej organiziral protituberkulozno službo v soseski Voždovac v Beogradu, nato pa je spomladi leta 1946 prišel na Dolenjsko kot okrožni zdravnik z nalogo, da organizira protituberkulozno službo tudi tu. Še istega leta so začeli delovati dispanzerji v Novem mestu, Črnomlju in Kočevju. Sprva je imel na voljo le tri sobe v tedanji moški bolnišnici v Kandiji, leta 1953 pa se je s svojimi bolniki preselil v nov oddelek »Kamen«. Do takrat je bil na Dolenjskem edini ftiziolog.
Poleg svojega strokovnega dela je pisal poljudne članke o tej kužni bolezni in poudarjal pomen pravočasnega zdravljenja v času, ko je bila pojavnost tuberkuloze pri nas razmeroma pogosta. Bil je dolgoletni predsednik okrajnega sveta za zdravstvo v Novem mestu in sekcije RK za boj proti tuberkulozi. Med drugim je bil član sveta Instituta za TBC Golnik in častni član Zveze zdravniških društev. Za svoje delo je dobil več priznanj in odlikovanj. Postal je častni član Zveze zdravniških društev. Ob njegovi 60-letnici mu je novomeška občina podelila Trdinovo nagrado za pionirsko delo v boju proti tuberkulozi na Dolenjskem.
Umrl je 3. avgusta 1972 na kliniki v Parizu, pokopan je na šmihelskem pokopališču v Novem mestu.
