Anton Brecelj velja za uglednega pripadnika SLS, do druge svetovne vojne najpomembnejše slovenske politične stranke. Kljub temu je njeno delovanje manj raziskano področje naše novejše politične zgodovine, zlasti njeno delovanje v tridesetih letih 20. stoletja.6 V veliki meri zato, ker je bila največja nasprotnica komunistov, ki so takrat začeli svoj zmagoviti pohod, ki so ga končali leta 1945 in ga ni smel nihče osenčiti.
Vrsta ocen in stališč o njej je zato nastala pod komunističnim vplivom, ki se danes v veliki meri krepi tudi zaradi antidemokratizma in antikatolicizma še posebno v slovenskem okviru. Na eni strani se »pozablja« na sporazum Hitler – Stalin, na drugi se SLS pripisuje paktiranje z nacizmom. Ne samo mednarodni okvirji, celo slovenska zgodovina z dejstvi temu nasprotuje. Žal ta čedalje manj pomenijo, odločilen je teoretični (idejni!) pristop. Pogrešamo raziskave o SLS in njenem odnosu do socialnega vprašanja in delu na tem področju ter sprejemanju jugoslovanskega okvira slovenstva. Samo na sebi je dovolj povedno dejstvo, da sta največja poznavalca njenih vodilnih osebnosti Janeza Evangelista Kreka in Antona Korošca koroška Slovenca in avstrijska državljana dr. Felix J. Bister in dr. Walter Lukan. Največji poznavalec stranke kot celote, seveda samo za čas med obema svetovnima vojnama, pa Srb dr. Momčilo Zečević iz Beograda. V zadnjih letih se je stanje, po zaslugi dr. Anke Miklavčič – Vidovič, dr. Janka Prunka, dr. Jureta Perovška, ddr. Igorja Grdine, dr. Andreja Rahtena, dr. Jureta Gašpariča in še nekaterih, popravilo.
Anton Brecelj predstavlja v slovenskem katoliškem gibanju primer osveščenega laika – intelektualca, ki jih je v politiki slovenske SLS kronično primanjkovalo. Zamisel, da bi ti prevzeli njeno politiko in jo iztrgali klerikalni prevladi, ni bila nikoli uresničena. Zaradi tega je ljubljanski škof Anton B. Jeglič moral posebej zaprositi v Rimu, da so kadrovski primanjkljaj zapolnili duhovniki. Nekateri med njimi so se v politiki znašli bolj kot v svoji primarni službi.
Zdravnik Anton Brecelj je bil že zaradi svojega poklica eden uglednejših članov SLS v vseslovenskem okviru. Ni bil sicer eden njenih najbolj znanih pripadnikov zdravnikov. V tem času je bil to nedvomno dr. Vinko Gregorič iz Ljubljane (1857–1933), ob koncu kariere primarij dermatološko-venerološkega oddelka v ljubljanski bolnišnici. Bil je med ustanovitelji zdravniških zbornic, društva zdravnikov, vendar ga je širša javnost poznala kot soustanovnika družbe in hotela Union v Ljubljani. Za našo razpravo je pomembnejši in odločilnejši prim. dr. Tomaž Furlan (1901–1961)7, krščanski socialist, prijatelj in sodelavec Brecljevega zeta Aleša Stanovnika in sina Marijana, nekakšen mlajši krščanskosocialistični dvojnik Antona Breclja. Njegovo življenje in delo posredno sporočata, zakaj krščansko-socialna prizadevanja niso uspela. Zadnji višek je slovenski katolicizem z izrazitejšem nastopom uglednejših katoliških laikov doživel v delu petega slovenskega katoliškega shoda 1923. leta, kjer je nastopila vrsta odličnih laičnih katoličanov in potem v križarskem gibanju, ki pa ni doživelo potrebne in pričakovane širine in intelektualnega razcveta ali bolje nasledstva.8
Anton Brecelj je po osnovni šoli v Šturjah obiskoval gimnazijo v Ljubljani, šolanje pa je po kratki teološki epizodi končal na graški medicini. Leta 1903 je prišel v Gorico, kjer je po privatni praksi postal primarij bolnice usmiljenih bratov. Leta 1920 se je zaradi službe preselil v Ljubljano je postal zasebni zdravnik za otroške in notranje bolezni. Tam je 22. septembra 1943 umrl. Kot vidimo je bil Brecelj dejansko Kranjec in je na Goriškem živel samo burnih 17 let, pa vendar velja za Goričana.
Za slovensko katoliško gibanje, ki sta ga sprožila ljubljanski škof Jakob Missia in goriški profesor Anton Mahnič, je značilno, da se je začelo graditi na mladih. Poleg osebnih stikov je bilo zelo pomembno tudi odpiranje možnosti objavljanja v revijah. Objavljal je v Zori pod psevdonimom Bogdan Kazak, očitno gre tudi za Krekov slovanski refleks, in v Katoliškem obzorniku (A.B.). Psevdonim oziroma kratici je uporabljal, ker oblast tovrstnemu delovanju dijakov ni bila naklonjena in ga je preganjala. Kot študent se je seznanil z Janezom Evangelistom Krekom in ostal njegov dosmrtni prijatelj in pristaš. Že kot študent je tudi nakazal, da se ne strinja s takrat ustaljenim slogaškim načinom političnega dela in je tudi zaradi idejnega razčiščevanja leta 1898 izstopil iz graškega študentskega društva Triglav. Bil je soustanovitelj novega katoliškega časopisa Naprej, ki je bil namenjen slovenskim delavcem in študentom, nato pa se je poslovil tudi od tega. Leta 1901 je prestopil v društvo Zarja.
Po prihodu v Gorico se je zaposlil v bolnici usmiljenih bratov za duševno bolne ali natančneje v njihovi podružnici na Stari Gori. Tu so živeli in delali na okoliških poljih neozdravljivi vendar za delo sposobni bolniki. Takšno delo ga seveda ni samo polno zaposlovalo, ampak mu je odpiralo možnosti tudi za družbeno udejstvovanje. Vsako leto naj bi se povzpel tudi na Triglav. Poleg Brecljevega konkretnega socialnega dela za izgradnjo vrsto preprostih enodružinskih hiš z vrtom v goriškem predmestju Livada (1906), ki so postale last delavcev, je bil zelo aktiven tudi v goriškem slovenskem političnem življenju. Bil je med najbolj vidnimi novostrujarji. Glede na svoje politične poglede in izkušnje iz Gradca se mu je porodil sklep, da je treba poživiti in modernizirati dotedanje politično živ- ljenje goriških Slovencev. Med možmi, ki ga je zaznamoval, je bil tudi Anton Gregorčič, eden takratnih voditeljev goriških Slovencev. Čeprav mu je Brecelj priznaval »zasluge na gospodar- skem, političnem in zlasti na prosvetnem polju«9, je vendar sodeloval pri njegovi detronizaciji. »Dr. Gregorčič je bil krepka, prav gosposka osebnost, ki ni dovolil, da bi mu kdo zrastel čez gležnje, tem manj do kolen, on je hotel biti v tem delokrogu neomejen gospodar ki je želel imeti okoli sebe čim več vdanih pomočnikov, a nobenega vrstnika!«10 Motila ga je njegova samopašnost: »Važnejših zadev pa dr. Gregorčič sploh ni spravljal v seje, deželne stvari sta on kot deželnega glavarja namestnik in deželni glavar dr. Monriva Luigi Pajer kar sama urejala, deželni odbor in deželni zbor sta bistveno samo izvršilna organa njunih dogovorov.« V vseh pomembnejših zadevah nas je postavljal pred izvršena dejstva, predhodnih posvetovanj se je v odboru »Sloge«, ki naj bi bil srce vse politike, spretno izogibal.11
Novostrujarji so zahtevali konec patriarhalnih razmer in demokratizacijo, kar je konkretno pomenilo večji vpliv članstva in drugih funkcionarjev. V skladu z novim duhom v katoliški politiki so zahtevali tudi konec kompromisov in oportunizma, prevlado načelnosti. Hoteli so tudi več povezav s sorodnimi Furlani, ki jih Gregorčič ni maral. Zanimivo je dejstvo, da Brecelj v zvezi s tem političnim dogajanjem, konkretno ločitvijo duhov na Goriškem, omenja nemški Centrum, ki naj bi mu bil v smislu prenove stare politike oziroma modernizacije nekakšen vzor.12 Iz pojasnila Branka Marušiča k temu zapisu, gre za Brecljev nekrolog Gregorčiču13, izvemo, da se eden najuglednejših politikov na Goriškem ni vdal novostrujarjem, ampak se je leta 1913 na volitvah povezal z liberalci, da se je spor med staro in novostrujaji rešil šele ob izteku prve svetovne vojne.14 Navedbe iz življenjepisa Antona Breclja nam sporočajo, da imamo opraviti s človekom, ki ga v okviru slovenskega katoliškega gibanja povezujemo tako z delitvijo duhov in demokratizacijo. Pri tem ni bil njegov temeljni interes položaj v političnem življenju, ki ga je očitno pritegovalo, ampak načelnost v politiki, kateri je čutil pripadnost. Prav ta načelnost je ostala traj- na značilnost njegovega političnega življenja in dela. V sebi je združeval trojnost strokovnega dela v ožjem smislu besede, strokovno-literarnega pisanja in neposredno politično delo. Vse to ga je postavilo med vodilne goriške slovenske krščanske socialce in politike nasploh. Ker ni kazal ambicij, da bi se uveljavil v Ljubljani oziroma osrednjem vodstvu stranke, je bil kot vodilni deželni funkcionar tudi zanjo sprejemljiv. Med prvo svetovno vojno je deloval v Gorici in bil očitno kot zdravnik zelo zaposlen. Vendar tudi zanimanja za politiko ni opustil. Delal si je zapiske, ki jih kot take ni objavil, ampak vpletel v druge članke različnega značaja. Očitno ni bil suženj lastne veličine pa tudi brez širših ambicij ne.
V zvezi s političnim delovanjem v tem času je ohranjena vest, da naj bi bil Anton Brecelj pobudnik za javno podporo majniški deklaraciji15 v Črniški dekaniji konec avgusta 1917. To so nekateri šteli za začetek deklaracijskega gibanja, kar pa ni točno. Verjetno se podatek nanaša na Goriško.16 Ne glede na vse pa nam pomaga pojasniti višek Brejčeve politične kariere. 13 septembra 1918, ko so že vsi čutili bližnji konec monarhije, je okoli 100 goriških Slovencev imelo sestanek z Antonom Korošcem v Gorici v gostilni Pri zlatem angelu. Na njegovo pobudo so ustanovili tudi Narodni svet za Goriško, ki se je konstituiral naslednji dan. Breclju so ponujali predsedništvo. Ker je bil edini zdravnik v mestu, tega ni sprejel, ampak je postal podpredsednik. Dragocen je podatek, da so želeli pritegniti tudi Beneške Slovence.
V tistih dneh je izbruhnila španska gripa, ki jo je Brecelj kot zdravnik in bolnik čudežno preživel. Narodni svet naj bi zaradi dinamike dogodkov zadnje dni obstoja Avstro-Ogrske zasedal v permanenci. Imel je podporo v slovenskem prebivalstvu, celo italijansko ga je priznavalo, niso pa imeli vojakov. Stiki s slovensko prestolnico, ki je bila to prvič v slovenski zgodovini tudi formalno, so bili slabi. Tako je iz tržaškega časopisa Edinost izvedel, da je bila 29. oktobra v Ljubljani ustanovljena narodna vlada in da je njen član oziroma predstojnik poverjeništva za narodno zdravje. To je bil v tistih dneh zaradi povojnih razmer in španske gripe izjemno pomemben polo- žaj, bolj odgovoren kot ugleden. Bil je nedvomno tudi priznanje dotedanjemu zdravniškemu in organizacijskemu delu Antona Breclja. V njem lahko začutimo svojevrstno počastitev njegovih krščanskosocialnih nazorov.
Od 2. do 6. novembra 1918 je bila v Gorici slovenska oblast. 4. in 5. novembra pa je Brecelj skupaj s predsednikom Narodnega sveta za Goriško dr. Karlom Podgornikom obiskal Ljubljano. Pri obisku pri predsedniku Narodne vlade SHS v Ljubljani Josipu Pogačniku je odklonil članstvo v vladi, ker je hotel »ostati med ožjimi rojaki, ki so med Slovenci najbolj prizadeti po vojni in jih čaka negotova bodočnost.« Brecelj je bil odločen v svojem stališču, še toliko bolj, ker je bil prepričan, da ni bil imenovan kot strokovnjak, ampak predvsem zato, »da je bilo v prvi vladi zastopano tudi slovensko Primorje.17 Odstop kljub jasnim argumentom ni bil sprejet. Predsednik Narodne vlade SHS v Ljubljani v skladu s to svojo odločitvijo pa namestnika tudi ni imenoval. 6. novembra so se njegove črne slutnje uresničile. »Goriškim Slovencem je sijalo sonce svobode komaj en teden.«18
Brecljev članek, iz katerega smo črpali zgoraj, ima še dve pomembni sporočili. Prvo je povezano z izrazi veselja nad slogo v delu goriškega Narodnega sveta. »Dasi smo bili pripadniki raznih strank, vendar ni bilo nasprotja med nami, vse sklepanje je šlo gladko in soglasno.« Pri njem nismo nikoli v zadregi pri ugotavljanju, kam ideološko sodi. Njegovo sodelovanje je pri ločitvi duhov oziroma oblikovanju sodobne krščanske demokracije nesporno, nima pa v sebi tistega surovega strankarstva, ki smo ga tako vajeni na Kranjskem. Nedvomno je bil mož načel. Načelnosti pa ni iskal pri nasprotnikih, kot je pri politikih običajno, ampak znotraj lastne politične grupacije.
Sprašujem se, prav na primeru življenja in dela Antona Breclja ali demonizacija Antona Mahniča resnično temelji v njegovih nazorih in politični praksi ali pa je predvsem liberalno-komunistično obračunavanje s Cerkvijo.19 Po lastni izjavi je Brecelj kot gimnazijec sodeloval v dijaški prilogi Mahničevega Rimskega katolika. Njegov naj bi bil prispevek »Kako se dokaže duhovnost in neumrljivost človeške duše?«20 Kot avtor je naveden Šestošolec (Brecelj je bil tisto leto v šesti šoli). Sam pravi večkrat, da se je takrat veliko ukvarjal s filozofijo Antona Mahniča in njegovo delo cenil; odločno pa je odklanjal njegovo kritiko Gregorčičevih pesmi in to v predavanju, ki ga je imel kot osmošolec v Ljubljani ter kot bogoslovec v ustnem razgovoru z Mahničem. Iz povedanega sledi, da Brecelj ni v prvi vrsti sovražnik ali nasprotnik drugače mislečih, ampak zahteva načelnost od svojih, v lastni hiši.
Tretje sporočilo Brecljevega članka pa so posledice opisa življenja ljudi, ki so se leta 1918 vrnili v porušene domače kraje. »O ti nesrečni otroci! Koliko otrok nam je takrat uničila vojna, ko so se že vrnili domov. Povsod po deželi je namreč še mrgolelo neizstreljenih granat, različnih ročnih (bomb), in dan na dan so se redno dogajale nesreče /…/ kupoma so nam prinašali otroke z odtrganimi udi in brez oči v bolnico.«
Anton Brecelj se je leta 1920 preselil v Ljubljano. Že leta 1919 je namreč postal ravnatelj deželnih dobrodelnih zavodov, vendar le za kratek čas, saj je že 1. avgusta 1919 kot politično primernejši to postal dr. Alojz Kraigher. Brecelj je ostal v državni službi in sicer je prevzel invalidski oddelek Poverjeništva za socialno skrbstvo, vendar so ga že leta 1922 »izrinili z invalidskega oddelka in iz državne službe«. Prisiljen je bil izbrati novo pot in po letu 1922 je delal kot zasebni zdravnik za otroške in notranje bolezni. V aktivno politiko v dobesednem smislu besede ni posegal oziroma ni dobil ustrezne podpore, ni pa skrival svojega mnenja. Kot nekakšno politično epizodo moramo smatrati željo SLS, da naj bi na volitvah leta 1927 v Ljubljani kandidiral namesto Ivana Stanovnika, ki ga je določila ljubljanska organizacija stranke. Šlo je za odmev starejšega spora, ker je dr. Korošec »obdržal ljubljanski mandat, ta pa je bil namenjen znanemu krščansko-socialističnemu ideologu in uredniku Slovenca Francu Terseg- lavu«. Tako je Brecelj postal del spora ali bolje razkola, »ki se ni dal nikoli več urediti«. Pravzaprav je pogoj za njegovo razrešitev nastal šele s Koroščevo smrtjo 1940. leta.21 Kandidat je potem postal Anton Korošec, ker »mora dati državnemu zakonodajnemu telesu najboljšega moža in najmočnejšega državnika, ki jih ima naš narod«.22 SLS se je prelevila v centralistično stranko. Na volitvah je bil poražen. Zmagovalec je bil Albert Kramer s 4604 glasovi proti 4581.23 K poglabljanju spora znotraj SLS oziroma Brecljem je nedvomno prispevalo tudi Koroščevo podpiranje Nettunske konvencije, ki ji kot Primorec ni mogel biti naklonjen.24
Kratkotrajna »politična kariera« je ilustrativna. Čas po prvi svetovni vojni je ena velikih prelomnic v slovenski zgodovini. Ne gre le za prelom z večstoletno monarhijo, ne gre le za izgubo Koroške in velikega dela zahodnega slovenskega etničnega ozemlja, tudi delov Kranjske, gre za globalni politični potres najvišje stopnje. Pojavila se je skrajna, načelno neparlamentarna komunistična levica, katere cilj je bilo rušenje in popolno preoblikovanje dotedanje družbe: revolucija in ne evolucija. Med ljudmi je zelo odmevala, tudi na Goriškem, ki je imela nekoliko drugačno politično mentaliteto kot osrednja Kranjska. Socialdemokrati, ki bi morali takšne razmere izrabiti, času niso bili dorasli in so se zapletali v lastne spore. Politično dotlej dokaj nemočni slovenski liberalci so s svojim jugoslovenarstvom dobili izjemno močne in brezobzirne beograjske zaveznike in postali vsega upoštevanja vredna politična sila. Njihova »kolaboracija« s centralisti in političnimi zanikovalci slovenske avtohtonosti je neprimerljiva z nekdanjimi nemškimi zavezniki v nemško-slovenski liberalni koaliciji. Njeni Nemci so bili Kranjci, novi koalicijski partnerji o slovenskih političnih razmerah in potrebah, slovenstvu nasploh, niso imeli niti pojma, niti jih ta vprašanja niso zanimala. Bili so pijani jugoslovenarstva.
Anton Brecelj je to občutil med prvimi. V najtežjem položaju pa se je znašla Slovenska ljudska stranka. Čeprav bi po logiki razmer kot najbolj zaslužna za nastanek Jugoslavije brezskrbno gledala v prihodnost, je v bistvu postala njena prva žrtev. Katoliška cerkev je svoj privilegiran položaj zgubila. Primorski slovenski begunci so bili kot kolonisti v Srbiji in Makedoniji izpostavljeni celo oblastnemu prisiljevanju prestopa v pravoslavno cerkev. Znamenito Los-von-Rom-Bewegung je o čem takem lahko samo sanjalo. Osrednja osebnost katoliške cerkve, ljubljanski škof Jeglič, je bil jugoslovanskemu dvoru neprimerno bolj oddaljen, kot si je to lahko v sanjah predstavljal. Zadružno gibanje, hrbtenica politične moči in vpliva SLS, je bila zaradi avstrijskih vojnih posojil, spremembe valute, novih gospodarskih okvirov in ne nazadnje velike amputacije slovenskega ozemlja, strahotno oslabljena. Avstrijska butara se je z ločitvijo od dr. Ivana Šušteršiča in njegovih, lustracija je potekala hkrati z nemško-slovensko, razmeroma lahko ločila. To je bil še najmanjši problem – SLS, ki v nekdanji Avstro-Ogrski ni bila osrenja stranka. V Jugoslaviji je postala ena osrednjih. Še huje – nove politične mentalitete, če smemo tako imenovati jugoslovansko politično (ne)kulturo niso obvladovali in Anton Korošec je na njene zvijače v (za Slovence in Jugoslavijo) ključnem trenutku v Ženevi padel kot snop. Težke so bile tudi razmere znotraj SLS, ki se je na novo »konstituirala«. Šušteršiča in tudi Kreka ni bilo več, v vsej svoji veličini je zavladal Anton Korošec. O poziciji, ki mu je pripadla, je Šušteršič lahko samo sanjal. Krekovi duhovni-socialni dediščini novi okviri niso bili naklonjeni, saj pravoslavna cerkev ne tedaj ne o slovenskih političnih razmerah in potrebah, slovenstvu nasploh, niso imeli niti pojma, niti jih ta vprašanja niso zanimala. Bili so pijani jugoslovenarstva.
Anton Brecelj je to občutil med prvimi. V najtežjem položaju pa se je znašla Slovenska ljudska stranka. Čeprav bi po logiki razmer kot najbolj zaslužna za nastanek Jugoslavije brezskrbno gledala v prihodnost, je v bistvu postala njena prva žrtev. Katoliška cerkev je svoj privilegiran položaj zgubila. Primorski slovenski begunci so bili kot kolonisti v Srbiji in Makedoniji izpostavljeni celo oblastnemu prisiljevanju prestopa v pravoslavno cerkev. Znamenito Los-von-Rom-Bewegung je o čem takem lahko samo sanjalo. Osrednja osebnost katoliške cerkve, ljubljanski škof Jeglič, je bil jugoslovanskemu dvoru neprimerno bolj oddaljen, kot si je to lahko v sanjah predstavljal. Zadružno gibanje, hrbtenica politične moči in vpliva SLS, je bila zaradi avstrijskih vojnih posojil, spremembe valute, novih gospodarskih okvirov in ne nazadnje velike amputacije slovenskega ozemlja, strahotno oslabljena. Avstrijska butara se je z ločitvijo od dr. Ivana Šušteršiča in njegovih, lustracija je potekala hkrati z nemško-slovensko, razmeroma lahko ločila. To je bil še najmanjši problem – SLS, ki v nekdanji Avstro-Ogrski ni bila osrednja stranka. V Jugoslaviji je postala ena osrednjih. Še huje – nove politične mentalitete, če smemo tako imenovati jugoslovansko politično (ne)kulturo niso obvladovali in Anton Korošec je na njene zvijače v (za Slovence in Jugoslavijo) ključnem trenutku v Ženevi padel kot snop. Težke so bile tudi razmere znotraj SLS, ki se je na novo »konstituirala«. Šušteršiča in tudi Kreka ni bilo več, v vsej svoji veličini je zavladal Anton Korošec. O poziciji, ki mu je pripadla, je Šušteršič lahko samo sanjal. Krekovi duhovni-socialni dediščini novi okviri niso bili naklonjeni, saj pravoslavna cerkev ne tedaj ne za Jugoslavijo, ni poznal prizadevanj za socialne spremembe v smislu krščansko-socialnega nauka. Prizadevanja za slovenske posebnosti, kulturna avtonomija je njen bistveni, ne pa edini sestavni del, je v očeh dvora in po zaslugi slovenskega liberalnega glasnega prišepetavanja dobival antijugoslovanski in veleizdajalski karakter. V teh okvirih je treba iskati tudi vzroke za nastanek »stare« SLS, katere pomemben člen je bil tudi Anton Brecelj. Izraz je ponesrečen, ker ne gre za staro SLS v smislu starosti pripadnikov, ampak njeno izvirnost. Nezadovoljstvo z Jugoslavijo je bilo med srednjo in starejšo generacijo bolj razširjeno, kot to priznava slovensko zgodovinopisje. Temu vprašanju v preteklosti ni moglo nameniti ustrezne pozornosti, ker je bilo preveč aluzij na jugoslovansko sodobnost.
Anton Brecelj se je potlej v javnosti uveljavljal predvsem kot strokovni pisec o zdravstvenih zadevah v različnih revijah. Bil je tudi med ustanovitelji Goriške straže. Po začetku delovanja ljubljanskega radia je bil v tem svojstvu pogosto tudi pred mikrofonom. Njegovo dojemanje množičnih bolezni je tako zdravstveno kot socialno. To je praktično dokazal že ob gradnji delavskih domov v Gorici. Zavedal se je, da se katastrofalne jetike ni mogoče rešiti brez spremembe socialnih razmer, zlasti izboljšanja bivalnih razmer najnižjih družbenih slojev. Svoje trditve je običajno podkrepil tudi s statističnimi podatki. Očitno mu je bil ta način izražanja precej blizu. Poleg objav v revijalnem tisku, so pod njegovim peresom nastale tudi kar štiri knjige: Jetiki boj (1918), Čude in tajne življenja (1926), Zdrav kolikor hočeš (1938), Ob viru življenja (1938). Že iz naslovov vidimo, da je prvotno tematiko zelo razširil, tudi na področje biologije in pastoralne medicine. Pri svojih javnih nastopih, revijalnem in knjižnem delu, ni nikoli imel težav z javnim priznavanjem svojega verskega in političnega prepričanja.
Čeprav se je bil Anton Brecelj zaradi politike, pa tudi številčne družine prisiljen umakniti v poklicno zasebnost, je vendar njegov sloves »katoliškega starešine« in zdravnika, ki strokovno in socialno obvlada svoj poklic, hkrati pa je prepričan in ugledni vernik, ostal upoštevan in spoštovan tudi v širši javnosti. To ne nazadnje kaže tudi njegova aktivna udeležba na petem katoliškem shodu leta 1923 v Ljubljani. Te prireditve so verske samo po naslovu, dejansko pa so politične, kar kaže tudi izbor govornikov. Liberalcev katoliškega prepričanja ni ne med govorniki, ne poslušalci. Če bi bili, bi jih izpostavili. Na njem je kot referent v okviru socialnega odseka nastopil kar dvakrat. Pravzaprav je v prvem utemeljeval konkretne resolucije. To pomeni, da je sodeloval tudi pri njihovem formuliranju, kjer pa brez podrobne arhivske študije ni mogoče določiti njegovega konkretnega prispevka.25
Najprej je spregovoril o družini in ženskem vprašanju.26 Obe temi sta bili zaradi posledic druge svetovne vojne in napredujoče industrializacije še kako pomembni. Za razkroj družine, ki je temelj narodu, državi in cerkvi je obtožil liberalizem, pod kar očitno razume kapitalizem. Družinski oče »ne more dovolj iskrbeti družine z najpotrebnejšim«, zato mora tudi žena »na poklicno delo«. Posledice nosijo vsi, zlasti pa otroci, ki so »čedalje bolj zanemarjeni telesno in duševno«. Kot drugi vzrok za propadanje družine navaja spolno razbrzdanost. Ni proti spolnosti, vendar mora biti človek za njo, »ko je nje- gov telesni in duševni razvoj dovršen«. Pri moškem naj bi to bilo okoli tride- setega leta, pri ženskah nekoliko prej. Kot pravi narodna pesem: »Še nimam šestnajst let, ne smem še fanta imet«, je bilo vsakdanje življenje naših prednikov s takimi nazori v ostrem nasprotju. Rešitev v premagovanju spolne nagona je videl v moči »razuma in volje«. Slepo podrejanje njegovi sili ima za posledico spolne kuge, nezakonske otroke, nesrečne zakone, shirane žene, mlade starce in nesposobne za trdno življenje. Posebej obsoja kontracepcijo in splave, »čestokrat pod naslovom zdravstvene nujnosti«. Rešitev problemov je videl v zakonodaji, pri čemer je zlasti opozoril na takratni jugoslovanski problem izenačevanja zakonodaje. Vztrajali naj bi na neločljivosti zakona, zaščite pravic nezakonskih otrok, katerih oče naj bi imel izenačene obveze z zakonskimi. Zagovarjal je omejevanje pravice do kontracepcije, verjetno umetne, in splava. Spolne bolezni naj bi bile predmet kazenske zakonodaje. Nižji oblastni organi, od oblasti navzdol naj bi imeli dolžnost skrbeti za ugodne pogoje družinskega življenja. Več naj bi bilo pouka o vrednosti družinskega pouka, navodil za ljudsko vzgojo, poudarjanja pomena in vloge družine. Družboslovju je očital individualizem in materializem, zagovarjal je družino, iz katere izhajajo urejeni družbeni odnosi, »kakor delo in plačilo, oblast (avtoriteta) in svoboda, dolžnost in pravica, osebna in skupna last i. dr.« Obžaloval je izginjanje velikih družin s strici in tetami, »ki so bili stebri kmečkih domov, naraščanje proletariata, katerega družine nimajo objektivnih pogojev za obstanek. »In vendar se ne da primerjati usoda industrijskega proletariata z življenjskim stališčem (misli položaja) nekdanjega strica po kmečkih domovih!«
Žensko vprašanje je odpravil razmeroma kratko. Odvisno naj bi bilo od družine. »Kjer uspevajo družine povoljno, tam ni ženskega vprašanja«. Žena zanj ni manj ali več, je le drugačna, sicer pa enakovredna moškemu. Materinstvo mu je velika vrednota. Žene naj bi izbirale take poklice, da jih ne bi omejevali v možnostih sklenitve zakonske zveze in oblikovanja družine. Dostopne naj bi jim bile vse šole in samostojni pridobitni poklici. Moškim naj bi bile enakovredne. Kljub vsemu potrebujejo kot ženske posebno družbeno zaščito. Za prostitucijo naj ne bi preganjali le žensk, ampak tudi moške.
Njegov drugi nastop je imel značaj slavnostnega, danes bi rekli plenarnega govora, kjer je govoril o obnovi družinskega življenja.27 V veliki meri je ponavljal gornje misli. Ker družinsko življenje hira, je potrebna njegova obnova. Tudi zaradi upadanja naravnega prirastka. Krivdo za razmere je pripisal naraščajočemu siromaštvu, ki je zajelo vse stanove. Plače so nezadostne. Opozoril je tudi na naraščajočo lahkomiselnost in razbrzdanost, lahkomiselni odnos do spolnosti, ki se izraža v porastu spolnih bolezni, številu nezakonskih otrok, bolehnost otrok. Izrazil je določeno naklonjenost do »plemenskega zdravjeslovja in evgenike, ki znanstveno raziskujeta in ugotavljata pogoje, potrebne za zdrav in krepek naraščaj človeškega rodu«. To za današnje pojmovanje zdrsno področje je utemeljil z zakonom, kot »neločljiva in do smrti trajajoča življenjska skupnost med možem in ženo«, kot edino obliko »spolnega življenja, ki je primerna zdravju in zagotavlja ohranitev in pomnožitev«, »spolno vzdržnost do spolne zrelosti«, kar smo že predstavili, spolna vzdržnost izven zakona naj bi bila tudi najboljše sredstvo proti spolnim boleznim. Zahteval je obnovo družinskega življenja v duhu krščanskih načel. Izjemno samo kritična je misel: »V malokateri drugi smeri se je oddaljilo naše življenje tako daleč od krščanstva kakor par v razmerju do obeh spolov.« Zavzel se je za preganjanje vsega, kar onemogoča družinsko življenje, kot so vzbujanje in poveličevanje nagonov, tudi v umetnosti, bil je proti alkoholizmu, opolzkim rabam, očitno zlasti v »kinogledališču«. »Ne zakon za vsako ceno in pod vsakim pogojem, marveč zakon, ki je zgrajen na temeljih naravne, zdravstvene in pridobitne sposobnosti, daje dovolj jamstva za osebno srečo, za uspevanje družin in krepitev naroda.« Prvo sredstvo pomoči naj bi bila izobrazba. Na socialnem področju, poudarjal je gospodarsko stran spolnega življenja, je izpostavil posledice proletarizacije kmečkega prebivalstva, krivdo je pripisal kapitalu. Rešitev je videl v prevladi krščanstva, ki bo rešilo strahotne posledice svetovne vojne in rešilo vprašanje narodnega obstoja.
Vsega, kar je izrekel, danes ne bi podpisali. Razmere je treba soditi v času in prostoru in mu dovoliti njegov pogled na njih. V veliki meri so resnično krščanskosocialne in zato težko sprejemljive za ljudi, ki so njegovim nazorom tuji ali celo sovražni.
Nekaj let kasneje je Anton Brecelj kot katoliški, SLS-ovski strokovnjak in uglednež, dobil še večje priznanje. Povabljen je bil k zborniku Slovenci v desetletju28, katerega so načrtovalci oglašali, da ne gre za navadno knjigo, ampak »bilanco, prikaz našega javnega življenja v zadnjih desetih letih na kulturnem, gospodarskem in političnem polju…«29 Bila je svojevrstno ogledalo stanja takratnega slovenstva tako doma kot v zamejstvu. Knjiga izhaja iz pozicij Združene Slovenije, ki je takratna država ni priznavala in upoštevala. Že po naslovu, izšla je v času diktature, izraža svojevrstno obliko protesta zoper obstoječe razmere. Zato brez Breclja dejansko taka knjiga ni mogla iziti. Naložili so mu, naj napiše članek o zdravstvu in jav- nem skrbstvu. Zanimiv je tako zaradi strokovnih vprašanj kot političnih podtonov. Najprej je opozoril na neposredno stanje po prvi svetovni vojni, za katerega so značilni lakota, vojna izčrpanost, jetika, španska gripa, koze, pegavica, venerične bolezni. Stanje je samo še poslabšala centralizacija zdravstvene uprave pod beograjsko ministr- stvo, ki je prineslo »poslovne in financialne težkoče«, ki jih dotlej, to je v nekdanji avstrijski državi, to področje ni bilo vajeno in je pomenilo korak nazaj. Nezadovoljstvo slovenskih zdravstvenih strokovnjakov nad zdravstvenimi in socialnimi razmerami v Jugoslaviji je imelo za posledico, da so na ključna mesta v Sloveniji začeli imenovati Neslovence. Čeprav je bila ustanovljena vrsta novih specializiranih zdravstvenih ustanov, katerih pomena ni zanikal, ni mogel skriti splošnega nezadovoljstva. Najbolj ga je prizadela pomanjkljiva oskrba umobolnih, njihove razmere je poznal že iz svojega goriškega obdobja, katerih število se je zaradi vojnih in prevratnih razmer povečalo. Mnoge so iz avstrijskih dežel vrnili v kraje njihove krajevne pristojnosti. Stiska je bila »nepopisna«. Po zdravstvenih zavodih je »vladala tesnoba«, ki jo je spremljala tudi zanemarjenost stavb in opreme. Denarja je primanjkovalo, dolgovi so naraščali. Rešitev je videl v večjih pravicah oblastne samouprave, ki naj premaga »zdravstveno bedo«. Slovenska »bolehavost« se je namreč v prvem obdobju Jugoslavije podvojila. Trditve so bogato statistično podprte.
Omenjeni članek, ki je izrazito strokoven, ima zanimiv političen podton. Ne odkriva »tople vode«, je pa dragoceno sporočilo, ko se je evforija ob »ujedinitvi« nekoliko streznila in so se pogledi uravnovesili. Ključno sporočilo članka pa je ugotovitev, da je Slovenija obubožana in davčno izčrpana.«30 Kot Slovenec, posebno goriški31, za kar se je vedno smatral, ni skrival prizadetosti in zaskrbljenosti zaradi teritorialnih izgub. Iz njega veje ideal Združene Slovenije. To potrjuje tudi naslednja tožba nad upravno razdelitvijo slovenskega ozemlja na ljubljansko in mariborsko oblast, ki ni samo kvarna, ampak upravno in politično škodljiva. »Tako imamo za javno zdravstvo v Sloveniji srečno v vsaki oblasti tri upravne vire; v Avstriji so nekdanjo dvojno zdravstveno upravo razdelili v enojno32.« Prizadet je, ker nov jugoslovanski okvir niža socialne in zdravstvene standarde, ki so jih bili Slovenci dotlej vajeni. Jasno nakaže problem zaradi obstoja več pravnih sistemov oziroma posledic počasne pravne unifikacije države. Bil je nasprotnik centralizirane države in pristaš samouprave. Tako je volitve v oblastne skupščine leta 1927, te so poslej imele v svojem delokrogu tudi zdravstvene zadeve, posebno naklonjeno pozdravil.
Zdravstveno stanje Slovencev je sistematično spremljal v času od 1920 do 1925. Ugotavljal je ugašanje življenjske sile Slovencev, kar je dokazoval s premajhnim naravnim prirastkom. Zahteval je, da se dvigne rodovitnost na 3 odstotke, smrtnost pa pade pod 1,5 odstotka. Bolehnost Slovencev naj bi se podvojila. Socialna beda naj bi bila večja kot pred prvo svetovno vojno.33 Eno izmed bližnjic k rešitvi socialnih razmer je videl v socialnem zavarovanju. Pri tem se je skliceval na svojega učitelja Janeza Evangelista Kreka, ki mu je v svoji humanistični naravnanosti ostajal trajno zvest. Teza o Brecljevem nezadovoljstvu s položajem Slovencev v Jugoslaviji je z gornjimi citati nedvomno potrjena. Upoštevati moramo, da je to neke vrste slavnostni zbornik, ne pa kritični obračun, pa je vendar v njem navedenega več kritičnega kot hvalnic. Tudi med prebivalstvom se je stopnjeval in doživel nepričakovan višek ob znanih ljubljanskih punktacijah oziroma v slovenski resoluciji in šenčurskih dogodkih.
Ne glede na odsotnost neposrednih dokazov med Slovensko resolucijo in Antonom Brecljem duhovnega sorodstva ni mogoče zanikati, zato jo na tem mestu v celoti navajamo.
Slovenska deklaracija.
- Temeljna zahteva nas Slovencev je, da se slovenski narod, razdeljen sedaj na 4 države (Jugoslavijo, Italijo, Avstrijo in Madjarsko) – zedini v eno samo politično celino, ker mu je le tako zajamčen njegov obstanek in vsestranski napredek;
- Naloga največjega dela slovenskega naroda, živečega v Jugoslaviji, je, da ima njegova politika ta ideal vedno pred očmi, dokler ga ne doseže;
- Zato si mora slovenski narod v jugoslovanski državi pridobiti tako samostojnost, da bo stalno privlačna sila za dele, živeče v drugih državah;
- a) Zajamčena mora biti njegova narodna individualnost, njegovo ime, njegova zastava, njegova etnična kompaktnost, njegovo razpolaganje z lastnimi finančnimi sredstvi, njegova kulturna in politična svoboda; b) Zavarovani morajo biti z brezobzirno socialno zakonodajo življenjski interesi in harmoničen razvoj vseh potrebnih in koristnih stanov, zlasti kmetskega in delavskega;
- V ta namen je treba, da si Slovenci, Hrvati in Srbi v svobodnem sporazumu in na podlagi demokracije uredimo jugoslovansko državo iz ravnopravnih edinic, katerih ena bodi Slovenija;
- Tudi sklepi SDK in RS tako ureditev zahtevajo, odnosno je ne onemogočujejo. Slovenci se jim pridružujemo in želimo, da pri tem sodelujejo vse stranke in struje – doma in v državi – ki stremijo za isto ureditvijo države. Ljubljana, dne 1. januarja 1933. (Podpisi.)34
Dokument zahteva Združeno Slovenijo. Njej mora biti podrejena tudi slovenska politika. Jugoslavija mora biti preurejena na način, da bo jugoslovanski del Slovenije privlačen in zaželen za področja izven nje. To je mogoče doseči z zagotovljenim varstvom za narodno individualnost, imenom, zastavo, etnično kompaktnostjo, razpolaganjem z lastnimi finančnimi sredstvi, kulturno in politično svobodo. Enakopravnost »ravnopravnih edinic« je možno razumeti tudi kot federalizacijo Jugoslavije. Izjemno močno je poudarjena tudi njegova socialna nota, harmoničen razvoj vseh potrebnih in koristnih stanov, zlasti kmetskega in delavskega.
Dokument je kritika Koroščeve dotedanje jugoslovenarske politike in jugoslovanskih razmer nasploh. Nanj so se kasneje sklicevali SLS-jevski nasprotniki takratnega vodilnega slovenskega politika. Z njim povezano dogajanje, ki so ga politični nasprotniki predstavljali kot separatistično,35 bi zaslužilo ponovni zgodovinski pretres. Jure Gašparič, ki je med slovenskimi zgodovinarji to vprašanje podrobneje obravnaval v zadnjem času, ima nedvomno prav, ko pravi, da gre po formi, času in tudi jugoslovanskemu okvirju »le še ena resolucija v vrsti«, bistveno razliko pa je mogoče videti v njeni vsebini, ki je dokaj »samoslovenska« in ima starejše idejne korenine kot je jugoslovansko vprašanje.36 Bolj kot s samo klerikalno stranko, ga je potrebno povezati s širšim narodnim čutenjem, ki se manifestira v gibanjih Slovenija, Slovensko društvo, Slovenska zemlja, Slovenska beseda. Odmev tega je tudi ustanovitev slovenske partije 1937. leta, ko je tako internacionalistična organizacija, kot je bila komunistična (zlo)uporabila nacionalno čustvovanje Slovencev. Če je hotela biti uspešna, ni mogla iti mimo njega. Nedvomno je bilo takrat poleg socialnega ali bolje v povezavi z njim najbolj eksplozivno. Z zgodovinskim dogajanjem povezujem izid Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja in monumentalnega dela Antona Melika Slovenija.37
6 Dr. Anton Brecelj, Slovenec, 24. 9. 1943, 3.
7 Furlan, 2012, 435–442; Zupanič Slavec, 2009; Blažič, 2007, 5–24.
8 Hribar, 1990
9 Brecelj, 2002b, 251.
10 Prav tam, 253.
11 Prav tam, 251–252.
12 Prav tam, 254.
13 Brecelj, 2002b, 251–255.
14 Prav tam, 254.
15 Stavbar, 2017.
16 Pleterski, 1998, 386.
17 Brecelj, 1928, 432.
18 Brecelj, 2002a, 461–465.
19 Konec slogaštva na Slovenskem je še vedno pri delu Slovencev tema objokovanja kot narodne nesreče in to s strani tistih, ki so in še vedno neprestano delijo Slovence. Slogaštvo samo na sebi ni nekaj svetlega, je lahko plod ali nuja konkretnih razmer, ne sme pa biti trajno, ker duši razlike, ki so za družbeni napredek nujne. Pri nas so ocene ločitve duhov skrajno zlorabljene. Medtem, ko je ločitev v meščanskem taboru ocenjena kot nekakšna prva klerikalna veleizdaja v zgodovini (Pleterski, 1993), je ločitev socialdemokratov od meščanskega tabora veliko zmagoslavje svobode duha. Resnici na ljubo, imamo poročila in ocene sodobnikov oziroma zgodovinarjev, ki se s slogaštvom niso strinjali. Že Fran Levstik je zapisal, da je bilo slogaštvo gnilo in strahopetno. Zgodovinar Josip Mal (Mal, 1993, 1029) pa je zapisal, da je slogaštvo rodilo brezbrižnost in duševno lenobnost, ko se je vsak le na drugega zanašal, da je bilo slogaštvo brez načrta, brez pravega središča in prepuščeno vse bolj osebni iniciativi posameznikov.
20 Brecelj, 1893, 42–45.
21 Mikuž, 1965, 355.
22 Prav tam, 357.
23 Prav tam, 364.
24 Prav tam, 369–370
25 Prav tam, 321–325.
26 Prav tam, 266–269.
27 Prav tam, 287–291.
28 Mal, 1928.
29 M. M., Slovenci v desetletju 1918–1928, Slovenski gospodar, 16. 1. 1929, 11.
30 Brecelj, 1928, 444.
31 Imenuje jih ožje rojake. Danes so vsi Slovenci, ki so po prvi svetovni vojni ostali pod Italijo, Primorci. Zdi se, da je dr. Brecelj, sicer Kranjec, že takrat imel podobno stališče.
32 Brecelj, 1928, 444.
33 Prav tam, 448
34 NUK, S.f. 312, Letaki II, mapa 10, št. 7, Slovenska deklaracija ali Punktacije Slovenske ljudske stranke.
35 Mikuž, 1965, 401.
36 Gašparič, 2007, 164.
37 Prim. Perovšek, 2009.
