V Salzburgu se je Stanič razvil v gornika12. Zaradi svojih izvirnih in smelih gorniških podvigov danes splošno velja za pionirja modernega alpinizma v Vzhodnih Alpah. Ne vemo sicer, kdaj je začel hoditi v hribe, a manjših in večjih vzpetin je bil vajen že od otroštva v Bodrežu.
Gotovo je s starši in sorodniki občasno romal na bližnjo Sveto Goro (682 m) in verjetno tudi na bolj oddaljene in zahtevnejše Višarje (1785 m). V Salzburg je pripotoval peš čez dva visoka gorska prelaza, čez Katschberg (1641 m) in Radstadtske Ture (1739 m).
Domnevam, da je začel v Salzburgu zahajati na okoliške griče, da bi ušel mestnemu trušču in utesnjenosti ter se, po urah sedenja pri študiju, sprehodil. Mlad in močan fant, ki je bil sposoben opravljati najbolj naporna težaška dela, je za dobro počutje nujno potreboval športno udejstvovanje bodisi pri hoji v hribe bodisi pri plezanju, pri katerem je meril svojo moč in spretnost. Ko je že v gimnaziji postal študent patra Ulricha Schiegga (1752–1810),13 izvrstnega matematika, fizika in astronoma – pozneje je bil mentor znanega fizika Josepha Fraunhoferja (1787–1826) –, ki se je resno ukvarjal z geodetskimi meritvami za izdelavo bolj verodostojnega zemljevida cerkvene kneževine Salzburške, mu je začel pomagati pri njegovem delu. Verjetno je spočetka samo nosil lesena debla na bližnje vrhove, da so služila kot triangulacijske točke. Pozneje je tudi samostojno izvajal meritve s termometrom, barometrom in Zollmannsko ploščo. Predvidevam, da je bil on tisti, ki je po naročilu Schieggovega kolega, botanika Franza Antona von Brauna, prinesel in postavil 6,5 m visok lesen drog na vrhu bližnjega Gaisberga (1286 m), da je Alexandru von Humboldtu (1769–1859), ki je od oktobra 1797 do aprila 1798 bival v Salzburgu, služil kot triangulacijska točka.14
Leto pozneje je med semestrskimi počitnicami, septembra in oktobra 1799, spremljal Schiegga pri njegovih meritvah geografske širine. Na tem potovanju po Salzburškem se je povzpel na Gamskar-Kogel (2467 m) vzhodno od Gasteina in na Hohe Salve (1827 m) nedaleč od Kitzbühla.15 Iz Salzburga je zahajal na strmi Untersberg (1972 m) in Hochstaufen (1771), kjer se je vadil v plezanju in izboljševal svojo tehniko. Julija 1800 je vzel Schiegg Staniča s seboj na znamenito znanstveno odpravo na Großglockner/Veliki Klek, ki jo je organiziral krški škof Salm-Reifferscheid, zaradi »njegove izredne ljubezni do potovanja po gorah«16 in zato, da mu nosi instrumente in mu pomaga pri fizikalnih meritvah, ki jih je vršil »enako dobro kot [on] sam«.17 Stanič je bil na vrhu Velikega Kleka 29. julija, torej en dan po prvopristopnikih, in mu z barometrom izmeril višino. Razočaran, da ni bil med prvimi, in navajen plezanja na lesene drogove, je splezal še na dolgo komarčo, ki jo je dal zabiti globoko v trd sneg, da je na ta način prišel više od Kleka in vseh, ki so bili tam pred njim. Po vrnitvi v Salzburg se je med 10. in 18. avgustom z merilnimi instrumenti povzpel na vrh Watzmann-Mittelspitze (2713 m). Tu je bil končno oddolžen za poraz na Kleku; bil je prvi, ki mu je uspelo osvojiti vrh tega špičastega orjaka. Toda za malo je manjkalo, da ni pri plezanju po gladkih skalah pod vrhom zdrsnil v smrtonosno globino.
Nekaj tednov pozneje, 4. septembra, je bil iz istih razlogov na vrhu Visokega Gölla (2522 m), ki ga je zaradi čudovitega razgleda še večkrat obiskal. To je bil prvi dokumentirani vzpon na vrh Göllovega skalnatega grebena. Do konca svojega bivanja v Salzburgu je Stanič pridno zahajal v gore in še naprej pomagal pri topografskih meritvah. Povzpel se je na Preber (2741 m) in Gstoden (2141 m) v Lungau ter 28. junija 1801. leta na Schafberg pri St. Gielgnu (1783 m). Po vrnitvi v domovino je prehodil večji del Julijskih Alp. 23. septembra 1808. leta je bil na vrhu Triglava. Obhodil je tudi vrhove v Karniških Alpah, a sčasoma mu delo ni dopuščalo časa za daljše izlete na ljubljene gore, vedno pogosteje jih je bil primoran gledati le iz daljave.18
11 Peterlin Neumaier, 1999 in 2000.
13 Veit, 1962.
14 Zach, 1798, 359–360.
15 Schiegg, 1801a, 185–193.
16 Hohenwart, 1804, 213.
17 Schiegg, 1801b, 412.
18 Devetak, 1988.
