Nova zazidava Bavarskega dvora naj bi plastično poudarjala vstop v mestno središče, programsko pa bi bila usmerjena v trgovsko poslovne dejavnosti. Načrti in izgradnja so potekali v več fazah.
V letih od 1963 do 1965 sta bila razpisana natečaja za dva kareja ob zahodni strani Titove ceste med Titovo, Prešernovo, Vošnjakovo in Dvořakovo in za kare med Titovo, Kersnikovo in Dvořakovo. Prva nagrada je bila v obeh natečajih podeljena arhitektu Milanu Miheliču, ki je prav tako zmagal na dodatnem natečaju, razpisanem leta 1970 za vzhodno obrobje Titove ceste na lokaciji ob boku stavbe Telekomunikacije arhitekta Otona Gasparija, zgrajene leta 1953. Miheličev projekt je torej nastajal postopno vendar se je v končni fazi izkazal kot harmonična celota. Osnovno izhodišče projekta je bil koncept enega glavnih projektantov celotne Titove ceste Edvarda Ravnikarja, v katerem je imel Bavarski dvor funkcijo severnih vrat v mestno središče. Projekt je zasnovan v dveh oseh: prva poteka vzporedno s Titovo, vzdolžno med objektom Kozolca in Kersnikovo, kjer naj bi bilo trgovsko središče Bavarskega dvora, pravokotno na to os pa je postavljena ob Prešernovi kulisa visokih stolpnic, ki opredeljujejo celotno območje. (Mihelič, 1983) Od širše Miheličeve zasnove Bavarskega dvora sta bili zgrajeni samo stolpnica S2 na križišču Titove in Prešernove leta 1980 ter Mednarodna avtomatska telefonska centrala MATC leta 1978. Stavba je odraz takratnih novih tendenc v svetovni arhitekturi, ki so se izražale v izrazito tehnološko obarvanem oblikovanju fasade, konstrukcije in instalacij. Stane Bernik (2004) poudarja, kako obe zgradbi že sami po sebi dokazujeta, da bi bila uresničena celota, ne le urbanistično ampak tudi arhitekturno in oblikovalsko, najzgovornejša priča avtentične, žive in ustvarjalne slovenske modernistične arhitekture.
