V pričujoči Kamrini digitalni zbirki vas Goriška knjižnica Franceta Bevka popelje na kratek in poučen sprehod po najpomembnejših goriških trgih.
Sonce, sonce, sonce.
Na soncu cesta,
pod cesto reka.
Modra reka.
Sonce.
Spomin na Gorico.
(Srečko Kosovel, V Gorici)
Mesto Gorica je bilo v pisni obliki prvič omenjeno v listini iz 28. aprila 1001 (»villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«). Od 11. stoletja dalje se je urbanizem mesta razvijal v dveh različnih entitetah, ki pa sta bili medsebojno povezani. Na »gorici« – vzpetini je nastajalo grajsko naselje, ki je imelo politično in upravno vlogo, pod gradom pa se je razvijalo spodnje ali »dolnje« mesto, ki je bilo bolj agro-komercialne narave.
Mesto je bilo vse do 16. stoletja, sedež grofije, nato pa je pristalo pod oblastjo Habsburžanov. V tistem času se je začelo tudi pospešeno širiti. V 18. stoletju je Gorica postala sedež nadškofije, ki je bila pristojna za škofije v Trstu, Trentu, Comu in Pedeni. Okoli goriške stolne cerkve se je tako začel razvijati in širiti nov zgodovinski center mesta, prav tako se je mesto začelo pospešeno širiti izven obzidja in trg Travnik je, zaradi svoje velikosti in lege, dobival novo veljavo pri prireditvah in procesijah. V 19. stoletju Gorica zaradi svoje ugodne klime dobi naziv »avstrijska Nica«. To je čas, ko so si plemiške družine in bogati meščani začeli graditi vile na Korzu in Svetogorski ulici, Gorica pa je postala letoviščarsko središče in kraj za počitek v jeseni življenja. Prva svetovna vojna Gorici zada hude rane in mesto utrpi ogromno materialno škodo. Obnovitvena dela med obema vojnama niso posegla v urbanistično zasnovo mestnega jedra, vendar je bilo z mirovno pogodbo leta 1947 ozemlje znatno zmanjšano, mesto pa je od njegovega zaledja ločila italijansko-jugoslovanska meja. Ob razpadu Jugoslavije leta 1991, je meja ostala kot delitev med Italijo in Slovenijo do 21. decembra 2007, ko je Slovenija vstopila v schengensko območje. Danes Gorica ni več avstrijska Nica in ne privablja več bogatašev, ki bi iskali miru in ugodne klime. Danes je italijansko mesto s približno 40.000 prebivalci ob meji s Slovenijo, s številno slovensko narodno manjšino. Je glavno mesto Goriške pokrajine, ene od štirih pokrajin dežele Furlanija – Julijska krajina in sedež goriške nadškofije in metropolije. Kljub svoji spremenjeni vlogi pa je ohranila svojo prvotno urbanistično podobo in podobo počitniškega mesta, kjer parkovne površine in zasebne zelenice mehko prehajajo v pozidane ulice.
“Sprehod po goriških trgih” obiskovalcem portala Kamra ponuja vpogled v zgodovino najpomembnejših goriških trgov ter spomenikov in stavb, ki so rasle ob njih.
Literatura:
BOZZI, Carlo Luigi: Vecchie piazze e vie goriziane. – 4a ed. – Gorizia : Comune di Gorizia, 1980
BOZZI, Carlo Luigi: Gorizia e la Provincia Isontina : Storia – Arte – Cultura con cinque itinerari turistici. – Gorizia : Ente Provinciale per il Turismo,[1965]
BOZZI, Carlo Luigi: Vecchia Gorizia : uomini, fatti e idee d’altri tempi. – [Gorizia] : “Eco dell’Isonzo”, 1932
GORIŠKI SPOMINI : sodobniki o Gorici in Goriški v letih 1830-1918. – Gorica : Goriška Mohorjeva družba, 2002
GORIZIA IN POSA. – Gorizia : Editrice Goriziana, 1989
GORIZIA COM’ERA, COM’E : [un percorso nella nostra memoria atraverso illustrazioni d’epoca confrontate con la Gorizia di oggi]. – Gorizia : Edizioni marketing service, 1997
JAZBAR, Erika: Gorica : po sledovih naše prisotnosti. – Gorica : Transmedia, 2002
PERAT, Mariza: Goriški sprehodi. – [Gorica] : Katoliško tiskovno društvo, 1985
ŠTIH, Peter: Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi v Istri in na Kranjskem. – Dopolnjena izd. – Ljubljana : Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 1997
ŠTIH, Peter: Srednjeveške goriške študije: prispevki za zgodovino Gorice, Goriške in goriških grofov. – Nova Gorica : Goriški muzej, 2002
