skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Praznovanje

V prvih povojnih letih so bila praznovanja na splošno »bolj skromna«. »V Novo mesto smo se, po očetovi smrti, mama in štirje otroc preselil po vojni, k očetovi mami. Bli smo revni, ker mama ni bla v službi, nekaj malega je šivala, da je kej zaslužila. Zato osebnih praznikov nismo praznoval, za god sem od stare mame dobil češnje, njej in pa mami sem pa jst nabrau rožc, iz travnika, to je blo tud vse.« V tistem času se je še vedno kazala diferenciacija v praznovanju med različnimi mestnimi sloji in prebivalci. V uveljavljenih meščanskih družinah so tudi po vojni nadaljevali z osebnimi praznovanji. »Stari oče je bil zlatar, eden taglavnih obrtnikov v Novem mestu. On je godove tudi po vojni praznoval še s prijatelji, to so bili kolegi obrtniki. Šli so v Kavarno, dal je za pet rund. Bili so in jedli, dopoldne v Kavami, zvečer so šli še kam v gostilno.« Praznovanje godu se je tako ohranilo med starejšimi meščani ter v družinah, kjer so ohranjali krščansko tradicijo. »Mi smo bli verni. Ko smo imeli god, smo šli k maši, po maši pa smo malo skupaj posedeli. Takrat je bil pri nas praznik, še posebej za mamin god, ker je bila Marija, takrat se ni delalo.« Vendar pa je bilo godovanje povezano zlasti z osebnimi izkušnjami, spomini in vrednotami. »Jst nisem bla krščena in v naši družini nismo praznovali godov. Mi smo bli strogo komunistična družina, praznovali smo rojstne dneve, od osebnih praznikov še osmi marec. Oče pa je bil edini, ki je praznoval tudi god. Tud obdarovali smo ga zmerej. To je mel še od doma.«

Per saperne di più

Fotogalleria

Opzioni di filtraggio

Ricerca

Tipo di contenuto

Categorie
Categorie
Categorie
Categorie
Categorie

Scelta della regione


2008 - 2024 © KAMRA, Production: TrueCAD d.o.o.