N. Kuret ugotavlja da mesta ob Savi, z izjemo Litije, svojčas niso imela izrazitejšega šemskega izročila. V posavskih revirjih so bile posebno izrazite »maškure« na Dolu pri Hrastniku in na Marnem.
Med obema vojnama naj bi se na Dolu šemilo vsepovprek. Skupine maškur so hodile po hišah, spremljala jih je četveronoga košuta. Če so maškure prišle k hiši, so ljudje menili, da bo »repa bolj debela«. V sredo so v sprevodu pokopavali slamnatega Pusta. Jokali so se in šalili, Pusta pa so sežgali pred tisto hišo, kjer niso bili postreženi.
Na Marnem so se šemili tudi starejši ljudje. Otroci so se šemili posebej. Sprevod odraslih je vodil bogato našemljeni Kurent z lesenimi vilami v rokah. V sprevodu so pripravili lajno – na voz so postavili velik zaboj, vanj je zlezel muzikant. Ko je kdo zavrtel vitel na zaboju, je muzikant zaigral. Z maškarami je tacal medved. Gonjač ga je spraševal: »Kako pleše medved? Kako se valja medved?« in medved je pokazal kako. Medtem je gonjač tolkel na tamburin. Za njim je skakala dvonoga košuta z leseno glavo, preoblečeno z živalsko kožo. Na pepelnico so se spet zbrale vse maškare, med njimi duhovnik, ministrant, cerkovnik, pevci in drugi pogrebci. Slamnatega Pusta so prinesli pred gostilno in vsak gostilničar se je hitel odkupiti, da bi mu ga ne pokopali pred pragom.
Vir: N. Kuret (1984) Maske slovenskih pokrajin. Ljubljana: SAZU, 1984
