Savinjčan Franjo Baš je priimek Hausenbichler zasledil v nekem zapisu iz okoli leta 1600, najdenem v Ljubnem. Priimek naj bi izhajal iz besedne zveze »Haus am Büchel« oziroma »hiša na griču«.
Janezov oče Alojzij je bil iz znamenite Hausenbichlerjeve družine, ki je imela v najemu cesarsko kraljevo pošto v Šempetru v Savinjski dolini. Pošta je daleč slovela po svoji imenitnosti in gostoljubnosti. Na pošti se je ustavljala tudi cesarska družina, kadar je potovala z Dunaja proti Italiji ali nazaj, saj je ta pošta ponujala tudi prenočišča. Alojzij Hausenbichler si je za ženo izbral hčerko žalskega tržana Šentaka. Ker Alojzijev oče ni odobraval te poroke, sta si mladoporočenca svoj dom ustvarila v Žalcu. V zakonu so se jima rodile tri hčere in sin Janez, ki se je rodil 13. decembra 1838 v Žalcu. Kot edini sin je bil deležen še posebne skrbi staršev.
Janez Hausenbichler je ljudsko šolo obiskoval v Žalcu pod vodstvom učitelja Franca Kovača in končal še dva razreda takratne cesarsko-kraljeve glavne šole v Celju. Ker starši Janezu niso mogli plačevati višjega šolanja, so sklenili, da naj se izuči kakšne obrti. To mu je pozneje v življenju še zelo prav prišlo.
»Tako se je mladi Janez priučil medičarskemu rokodelstvu. Ker pa takrat ni bil noben rokodelec spoštovan, ako ni šel kot pomočnik s culico na rami križem sveta, je tudi Janez Hausenbichler kot 17-letni mladenič vzel zlate nauke svoje matere v srce in pa culico na rame ter se podal po svetu, da se izobrazi in spozna šege in navade tujih krajev in drugih ljudstev. Štiri leta je bil po svetu med tujimi ljudmi, kjer je videl mnogokaj, se mnogo naučil ter marsikaj poskusil.«
Po očetovi smrti se je vrnil domov, kjer je upravljal posestvo in odprl medičarsko obrt. To je prinašalo le majhen zaslužek, zato sta po poroki s Celjanko Elizo Zmrzlikar odprla še gostilno, ki je kmalu zaslovela preko meja domače doline.
Gostilna je bila znana po dobri hrani in izborni kapljici ter prijaznosti, s katero je bil sprejet vsak gost. Janez Hausenbichler je bil v družbi kratkočasen, rad je imel lepo petje in tudi sam je zelo rad prepeval narodne pesmi. Med gosti sta bila med drugimi tudi Anton Tomšič, urednik Slovenskega naroda, ki so ga mariborski nemškutarji imenovali »der Windische Christus«, in njegov sodelavec Josip Jurčič. Dobro obiskanost svoje gostilne je znal dobro izkoristiti za obujanje narodnega življenja. Njegova gostilna je postala zbirališče narodnjakov iz vse Slovenije. S skupino narodnjakov se je udeležil prvega slovenskega tabora v Ljutomeru in bil srce ter organizator drugega slovenskega tabora v Žalcu, ki je potekal v nedeljo, 6. septembra 1868. Pri Hausenbichlerjevih so izoblikovali oklic, ki je izšel avgusta tudi v Kmetijskih in rokodelskih novicah.
