Dramatik, scenarist

Bevk je že v mladosti vzljubil gledališče. V dijaških letih je s prijatelji organiziral amaterske predstave, v katerih je igral manjše vloge, v Brdih pa je režiral Finžgarjevega Divjega lovca. Med obiskom na Dunaju so nanj naredili vtis dramatik in satirik Karl Kraus ter uprizoritve Strindbergovih in Hauptmannovih dram. Po vrnitvi v Ljubljano je prevzel vodstvo ljudskega odra in začel pisati o gledališču in predstavah.

Na podlagi izkušenj v vojni je napisal dramo V globini. Drama, po obliki je ekspresionistična, prikazuje konflikt med bratoma, ki se s preostalim bataljonom znajdeta ujeta v rovu. Objavljena je bila v Ljubljanskem zvonu, pomembna pa je tudi zato, ker gre za prvo objavo slovenske drame v angleškem jeziku. Leta 1936 je izšla v reviji The Slavonic and East European Review v prevodu Anthonyja J. Klančarja z naslovom In the Depths. Spor med bratoma je ravno tako osrednji motiv Bevkove druge drame Kajn iz leta 1924.

Ko je bil zaprt, je ustvaril svoje tretje dramsko besedilo Krivda, ki je ostalo v rokopisni obliki. Leta 1926 so dramo igrali v Gorici, kasneje pa je Bevk besedilo predelal v povest. Bevkovo zadnje dramsko besedilo za odrasle je komedija Partija šaha (1939).

France Bevk je zanimiva osebnost tudi, ko ga  preučujemo v povezavi s slovensko kinematografijo. V tem ga lahko omenjamo vsaj v treh različnih vlogah, in sicer kot člana zasedbe, avtorja izvirnih scenarijev ter avtorja literarnih predlog, po katerih so bili posneti filmi in televizijske igre.

Prvič se je kot scenarist preizkusil leta 1948, ko je sodeloval z Metodom Badjuro pri kratkem dokumentarnem filmu Slovensko primorje. Večji projekt je bil scenarij za celovečerni film z naslovom Še bo kdaj pomlad. S takim naslovom je scenarij izšel v knjižni obliki. Režija filma je bila dodeljena Francetu Štiglicu, film pa je bil predvajan leta 1951 z naslovom Trst;   postal je drugi slovenski celovečerni film.