Huda mravljica – kdo je ne pozna? Pesmico se otroci učijo že več kot 50 let in napisal jo je Konjičan, Branko Rudolf. Rodil se je leta 1904 v trški hiši, na sedanjem naslovu Stari trg 37, vendar je že kot mladenič zapustil Konjice in odšel na šolanje v Maribor.
Bi lahko bilo res, da se je Huda mravljica sprehajala po konjiškem trgu?
Huda mravljica, Branko Rudolf
Bila je huda mravljica,
šest črnih nog je imela,
je migala, je vohala,
je čisto ponorela.
Bila je huda mravljica,
po trgu je hodila,
lončarju je čez piskre šla
pa vse mu je pobila.
In kamor koli je prišla,
so vsi pred njo bežali,
je pokalo, je stokalo,
pod njenimi stopali.
Oj mravljica, požrešnica,
le kaj je naredila?
Še bika je pohrustala,
roge je le pustila.
Seveda, to je čisto res:
Zakaj se bik šopiri?
Šest črnih nog ima mravljica,
bik pa ima le štiri.
Če slišiš hudo mravljico
po svetu godrnjati,
obrni se in zbeži proč,
kar zmorejo podplati!
Bi lahko bilo res?
Robert Vrečko, ljubiteljski zgodovinar in lastnik bogate zbirke vojaških predmetov avstroogrskega obdobja, povezanih s preteklostjo Slovenskih Konjic, nam je postregel z naslednjim razmišljanjem:
»Ko sem zadnjič naletel na zapisano besedilo Hude mravljice, sem ugotovil tri podrobnosti, iz katerih sklepam, da je zaradi spleta dejstev praktično nemogoče, da bi Branko Rudolf navdih za besedilo pesmice našel v mariborskih ulicah, ampak ga je našel tam, kjer je preživel otroštvo – njegova Huda mravljica se je »sprehajala« po konjiškem Starem trgu.
Prvo dejstvo, ki me navdaja s tem razmišljanjem, je v verzu PO TRGU JE HODILA. Podoba konjiškega trga se je za vedno vtisnila v Brankove misli, saj je tam živel, ustvaril najlepše otroške spomine in imel skozi okno hiše tudi krasen pogled nanj…
Dom družine Rudolf je mejil na hišo lončarja in je bil približno 40 metrov oddaljen od gostilne in mesnice s klavnico Penič.
Tako je z besedami LONČARJU JE ČEZ PISKRE ŠLA, PA VSE MU JE POBILA verjetno mislil soseda, mojega pradeda Huga Vrečka, ki je imel lončarstvo do leta 1912, oziroma deda, ki ga je nasledil, Franca Vrečka. Bila sta lončarja in pečarja in v izložbi sta imela razstavljene lonce.
Malo nižje, na drugi strani trga, je bila Peničeva gostilna in mesnica. Ker je imela mesnica tudi klavnico, so pred njo bile pogosto krave in biki, kar se je Branku kot otroku gotovo zelo vtisnilo v spomin. ŠE BIKA JE POHRUSTALA, SAMO ROGE
PUSTILA, se verjetno nanaša prav na omenjeno stavbo.« (Robert Vrečko)
