Delavske kolonije

V interesu dobre delovne storilnosti, od katere je bil odvisen tudi dobiček, je uprava predilnice v začetku 20. stoletja pričela razmišljati o gradnji delavskih stanovanj. Leta 1907 so v bližini topilnice zgradili štiri več družinske hiše, kasneje pa še dve. Vsaka hiša je nudila štiri enosobna stanovanja. Stale so druga ob drugi, vzporedno s Savo, med makadamsko cesto Litija – Ljubljana na južni strani in  železniško progo na severu. Te delavske kolonije se je prijelo ime Za Savo. Te hiše so bile grajene v zidarski tehniki rigelvand. Stene so imele leseno ogrodje, prostor med tramovi pa so pozidali z opeko in ometali z grobim ometom. Vsaka družina je imela na severni strani hiš tudi drvarnico in zelenjavno gredo, nekatere pa tudi kokošnjake in svinjake. Dve štirni in pekarija s krušno pečjo so bile v skupni rabi. Predilniška elektrika je posvetila v dvajsetih letih in svetila vsak dan do enajstih zvečer, razen nedelje. 

Do leta 1919 je bil odprt tudi samski dom za dekleta. Zanj so skrbele nune, zato so mu rekli Švesterhajm ali Medhenhajm. V tem domu so dekleta ostajala le kratek čas. Veliko deklet je prišlo tudi s Hrvaške. Nune naj bi za mladenke tudi skrbele, prale in kuhale. A strogi red je deklicam omejeval svobodo, hrana je bila pičla in slaba, zato je vodstvo odpustilo nune, dom pa preuredilo v družinska stanovanja.

Po prvi svetovni vojni je predilnica povečevala proizvodnjo in zaposlila mnogo novih delavcev. Temu primerno so se povečale tudi stanovanjske potrebe. Vodstvo se je odločilo za večjo delavsko kolonijo in leta 1919 dokončalo dva bloka na današnji graški Dobravi. Stala sta na tovarniški zemlji sredi travnikov in njiv. Na pobočju nad predilnico so ta čas stale le Štala in dve uradniški hiši, vse še iz devetnajstega stoletja. Zgradbi stojita še danes, domačini ju poznajo pod imenom »Ta novi hiši«. Pročelji hiš sta obrnjeni proti gozdnim pobočjem Svibna. Tu so stanovale le delavske družine. Nekoliko obnovljena, čeprav že precej dotrajana stanovanja še vedno služijo svojemu namenu. 

Leta 1923 je tovarna začela graditi veliko delavsko kolonijo na Stavbah. Dela so potekala organizirano in dokaj hitro, hkrati pa se je odprla nova možnost za zaslužek, tudi žensk in otrok. Na Stavbah je zraslo šest dvonadstropnih blokov, po trije so bili vezani v en kompleks. Tako so delavci stanovali v dveh stavbah: v »ta prvi«, »ta srednji« ali »ta zadnji veži«. Vsak blok so namreč imenovali kar veža. V krajnih dveh so v vsakem nadstropju zgradili po štiri enosobna, v srednjem pa po štiri dvosobna stanovanja. Vstop je bil možen iz skupnega stopnišča. Na stopnišču je po pipi pritekla voda. Tu si jo je vsaka stranka lahko natočila in jo za svoje potrebe odnesla v stanovanje. Po dogovoru se na stopnišču ni smelo nič prati ali splakovati. Prava senzacija pa so bila skupna stranišča na izplakovanje, v vsakem štuku bloka po eno. To razumemo še toliko bolj, če vemo, da so nekatere litijske družine tedaj že imele kopalnico, angleškega stranišča pa ne. Z dvema prostoroma in skupnim straniščem je bilo izkoriščeno tudi podstrešje vsakega bloka, kukrle, pekarije in pralnice pa so bile na voljo v kleteh. Stavbe so bile vseljive že v začetku leta 1925. 

Za tem je bil zgrajen še kompleks blokov: Dekliški dom, Fantovski dom ali Puršenhaus in dvorana ter hiša za mojstre, Majsterhaus. Dvorana je ločevala dekliški dom od fantovskega. Oba samska domova sta imela svoja vhoda, medsebojno obiskovanje je bilo prepovedano. Fantje in dekleta so imeli v dvorani skupno jedilnico. Življenje sicer ni bilo poceni, so bili pa stanovalci preskrbljeni s hrano, pranjem perila, toplo vodo in čiščenjem. Vsi takratni stanovalci so takšno oskrbo pohvalili, jedli pa so bolje kot v večini delavskih družin. Menza je hrano nabavljala v tovarniškem konzumu, kjer je veljala ustaljena navada, da so kupci ob koncu meseca dobili nekaj procentov od vrednosti nakupov nazaj. Te vsote je dobila tudi menza in svojim stanovalcem denar vrnila. Debele stene, zidane iz opeke, so nudile suha in topla stanovanja. Pročelja hiš, ki so okrašena z geometrijskimi štukaturami, so gledala na urejen park, ki je prispeval še dodatno prijaznost. Arhitektura je precej razgibana in še danes prijetna za oko. To kaže, da je družba pri gradnji zajemala s polno žlico in ni varčevala. Tako Stavbe niti malo ne spominjajo na skromna delavska naselja. Živahno je bilo tudi za hišami, sušili so perilo, obdelovali vrtove, tu so bili kurniki, zajčnice, drvarnice in tudi hlevi za prašiče, koze in ovce. 

Po uradnem poročilu uprave Predilnice v Litiji je maja leta 1927 stanovalo v tovarniških stanovanjih 62% v tovarni zaposlenega delavstva. Med ostalimi delavci pa jih je bilo večina doma iz Litije ali bližnje okolice, ki so imeli lastno stanovanje.

Vodstveni delavci so z družinami živeli v Gradcu, danes na Graški dobravi, v dveh samostojnih hišah, zidanih z opeko. V vsaki hiši sta živeli dve družini. Gradili so ju vzporedno s predilnico. Ena hiša je bila podkletena v celoti, v sklopu kleti je bila tudi pralnica, pri drugi, ki je imela le polovično podkletitev, pa so zgradili pralnico v manjši hiški. V njej je bil prostor za vzidan kotel in leseno banjo za izplakovanje. Obe hiši stojita še danes.

Po treh kompleksih blokov na Stavbah so tovarnarji zgradili še majsterhaus, stanovanja za mojstre in nižje uradnike. Stanovanje je obsegalo predsobo, kuhinjo, eno večjo in eno manjšo sobo. Stranišče in voda sta bila na hodniku. Nekaj večjih sob so zaradi manjšega števila stanovalcev dodelili k stanovanjem, kjer so živele večje družine, v preostalo manjše pa so se vselili samski. Pralnica, pekarija in kleti so bile v spodnjih prostorih, poleg bloka pa lesene drvarnice. Stanovalcem je pripadala tako kot drugim zelenjavna greda.

Direktor je z družino in svojimi posli živel v Vili. Zasedel je celotno zgornje nadstropje, prvo nadstropje pa sta si delili družini iz višjih slojev.