Zima : od strahu k veselju

Spletna razstava pred obiskovalca postavlja raznolike in kontroverzne podobe zime. Predstavi tisto zoprno in ono drugo, radostno. Je bila zima pri ljudeh v preteklosti osovražena, so jo imeli radi? Kakor kdo in kakor kdaj. Izvirno sporočilo razstave pa hkrati začetno vprašanje še poglablja – pokazati želi tudi na spreminjajočo podobo o zimi.

V družbi na Slovenskem so se namreč na prehodu iz 19. v 20. stoletje začeli spreminjati vzorci sprejemanja, doživljanja in tudi interpretiranja zime. Ljudje so se z zimo začeli precej bolj zbliževati kot poprej, niso se je več tako bali, se pred njo zgolj varovali, skrivali, ampak so jo začeli vedno bolj tudi občudovati in se je veseliti. Prostega časa vedno pogosteje niso preživljali le v zakurjenih prostorih, ampak so odhajali ven. Zima se skozi historične raziskave v dolgem loku še zdaleč ne kaže več kot del nekih statičnih tradicionalnih kulturnih vzorcev, ampak se odraža tudi kot proces spreminjanja le-teh. Prevrednotenje zime je korenito spremenil nov z romantiko in avanturizmom prežet pogled na zimo, v praksi pa spremembo še najbolj izrazito pokaže uvajanje novih zimskih športov od druge polovice 19. stoletja dalje. Sankanje, drsanje in smučanje so prinesli v vsakdan meščanov povsem nov tip življenjskega sloga. Razvil se je nov tip družabnosti, ki ni bil več tako enopomensko vezan na sezono zaprtega prostora. Zima je vedno veljala za sezono gledališč, plesov, vsakdanjih posedanj v po eni strani imenitnih kavarnah, gostilnah, po drugi pa tudi po raznih cenenih pajzlih in zakajenih beznicah. Del moderne meščanske kulture pa se je medtem povsem spremenil. Ljudi mraz ni več zgolj strašil, ampak so v njem začeli tudi uživati. Še dolgo v noč so na razsvetljenih drsališčih prebijali svoj čas na prostem in se zabavali ob priložnostnem igranju raznih glasbenih kapel ali pa se vedrili le z glasbo iz »umetne zvočne aparature«. Tam na mrazu so se oviti v modne cape in pokrivala razposajeno drsali, se družili ob baraki, kjer se je stregla raznolika pijača, in se tam morda spoznavali tudi do te mere, da se je na drsalkah rodila tudi kakšna nova ljubezen. Mlajša športna izuma sankanje in smučanje sta to novo radostno podobo zime le še bolj poglobila. Novi zimski športi so pripeljali zimo celo tako daleč, da se je zima v novih pogledih na telo, naravo in na vzgojo, ki so idejno koreninili v razsvetljenski miselnosti, začela opazovati celo povsem diametralno nasprotno. Zima, ki je bila poprej razumljena kot eno samo zoprno čakanje na pomlad, je postala čas, ki bi ga bilo škoda zabiti med štirimi stenami. Človek je vedno bolj silil na prosto. Zima nikakor ni bila več razumljena zgolj kot prinašalka influenc, bolezni, v literarnih prispodobah celo kot sinonim smrti, ampak je postala pravo nasprotje vsega tega – zimo so ljudje pričeli gledati celo kot zdravnico. Strukturne spremembe v doživljanju zime se seveda niso zgodile čez noč in kot lahko opazujemo še danes, nikakor niso šle v skrajnost, da bi prav vsi pod milim zimskim nebom ta letni čas vzljubili. Mnogi ga še vedno sovražijo, a semtertja se jim v isti sapi ta zimski svet v izbranih podobah gotovo kdaj zazdi vsaj malo romantičen, idiličen. Tudi te podobe so brez dvoma produkt časa na prelomu v 20. stoletje, ko vizualne impresije zimskega sveta – posebej po zaslugi vedno bolj razširjene fotografije – z voščilnic in časopisnih prilog preplavijo ta naš svet na sončni strani (zasneženih) Alp in prinesejo novo estetsko odkritje zime. Glasovi, da je zima krasna in čarobna, so vse pogostejši in glasnejši. Redki posamezniki, ki so se s temi podobami prvi zbližali in jih ustvarjali, so sicer v začetku še vedno veljali za bolne ekscentrike, a v zapečkarjih so kmalu dobili vsaj občudovalce, če že ne posnemovalcev.

Borut Batagelj, avtor
Vir:  Zima : od strahu k veselju / Borut Batagelj. – Celje : Zgodovinski arhiv, 2010. –