Nekoč ljudje po mestih ni bilo povsem običajno, da so se v najhujši zimipremaknili bliže peči, ki je s tem prevzela vlogo centra družabnosti, svetzunaj pa so še vedno opazovali skozi ivje in ledene rože na zunanjih oknihsvojih bivališč.
Problem surovin za kurjavo v Celju še zdaleč ni bil tako pereč kot v drugih večjih evropskih mestih, saj so bila drva na dosegu žag in sekire že korak iz mestnega središča, širša celjska okolica pa je bila hkrati tudi eno
izmed najbolj koncentriranih območij izkoriščanja premoga. Problem je nastal, ko je izraba gozdov postajala vse bolj regulirana, ljudje brez gozdnih posesti pa niso imeli več druge izbire, kot da kurivo kupujejo na trgu. Mestna občina se je sicer še dolgo potem morala soočati s krajo drv iz mestnih gozdov, bodisi na območju Lisc bodisi Pečovnika. Leta 1924 se je občina v Novi dobi pritožila nad veliko škodo: »Kradejo se drva, lomijo se veje in celo mlada drevesa se sekajo, vse to brez dovoljenja, tedaj na tatinski način.
Tržnim izterjevalcem in nadzornikom je naročeno, da morajo zahtevati od vsakega, ki donaša drva na trg, izkaznico, da je dotična oseba sekala in si pripravila drva na svojem lastnem zemljišču.« Omenjena izkaznica ni smela biti starejša kot en dan. Mestna občina je sicer svoj proračun polnila tudi s prodajo bukovih drv, kupcem, kot so si sledili po naročilu, pa je drva tudi dostavljala na dom. Občina je dodatno storitev dostave drv na dom bila pripravljena opravljati najbrž zato, ker so to možnost ponujali tudi številni podjetni trgovci iz samega mesta in okolice. Po približnih ocenah odhodkov je leta 1939 strošek za kurivo predstavljal okrog 8 % izdatkov
gospodinjskega proračuna.
A ljudje so drva vseeno še vedno kradli, še posebej potem, ko so se cene kurivu pogosto tudi nenadzorovano dvignile. Sresko načelstvo je zato določalo maksimiranje cen drv, državna uprava pa se je v konkretnih akcijah pogosto zavzela za to, da bi bila drva dostopna po zmernih cenah tudi najbolj revnemu prebivalstvu.
izmed najbolj koncentriranih območij izkoriščanja premoga. Problem je nastal, ko je izraba gozdov postajala vse bolj regulirana, ljudje brez gozdnih posesti pa niso imeli več druge izbire, kot da kurivo kupujejo na trgu. Mestna občina se je sicer še dolgo potem morala soočati s krajo drv iz mestnih gozdov, bodisi na območju Lisc bodisi Pečovnika. Leta 1924 se je občina v Novi dobi pritožila nad veliko škodo: »Kradejo se drva, lomijo se veje in celo mlada drevesa se sekajo, vse to brez dovoljenja, tedaj na tatinski način.
Tržnim izterjevalcem in nadzornikom je naročeno, da morajo zahtevati od vsakega, ki donaša drva na trg, izkaznico, da je dotična oseba sekala in si pripravila drva na svojem lastnem zemljišču.« Omenjena izkaznica ni smela biti starejša kot en dan. Mestna občina je sicer svoj proračun polnila tudi s prodajo bukovih drv, kupcem, kot so si sledili po naročilu, pa je drva tudi dostavljala na dom. Občina je dodatno storitev dostave drv na dom bila pripravljena opravljati najbrž zato, ker so to možnost ponujali tudi številni podjetni trgovci iz samega mesta in okolice. Po približnih ocenah odhodkov je leta 1939 strošek za kurivo predstavljal okrog 8 % izdatkov
gospodinjskega proračuna.
A ljudje so drva vseeno še vedno kradli, še posebej potem, ko so se cene kurivu pogosto tudi nenadzorovano dvignile. Sresko načelstvo je zato določalo maksimiranje cen drv, državna uprava pa se je v konkretnih akcijah pogosto zavzela za to, da bi bila drva dostopna po zmernih cenah tudi najbolj revnemu prebivalstvu.
