Kolarji so izdelovali različne vozove.
Parizarji so bili težki vozovi, s trdimi, širokimi kolesi. Znjimi so vozili težje tovore na daljše razdalje.
Gumi vozovi niso imeli več lesenih koles. S tovornjakov sosneli kolesa in kovači so jih pritrdili na vozove. To so bili še vedno zelotežki vozovi. Z njimi so po ravnem vozili tudi 4 – 5 ton, v klanec pa 1 –1,5tone.
Samčki, tudiropotavčki so jim rekli, so bili malo lažji vozički, za 500 kg. ‘Fotr’ (svežotravo) so vozili domov, v mlin so peljali, kakšno svinjo na sejem prodat. To sobili vozički za enega konja. Tudi v voz za dva konja je bil lahko vprežen samoen konj, samo ‘vago’ so zapeli na eni strani tako, da se ni premikala in jelahko samo en konj peljal.
Lojtrniki so bili ročni ali vprežni kmečki vozovi. Z njimiso vozili seno, snope in druge pridelke z njiv. Ime so dobili po lestvenih nastavkih ali stranskih ograjah v oblikilestve.
Koše za gnoj so kmetje sami delali. Z voza so sneli’lojtre’, dodali dva ‘legnarja’ (bruna), luknje so navrtali, kline zabili paopletli okoli z bekami ali srobotom in dali na voz. Na dno so dali deske in soimeli koš, da so krompir vozili, gnoj, za v vinograde in za v mlin peljat.
Zapravljivčki so bili statusni simbol, skoraj vsak boljšikmet ga je imel. Če je kmet že imel zapravljivčka, je moral biti tudi primernooblečen, konje je moral imeti lepe in lepo opremljene. To je bil uporaben voz.V mlin so vozili, k maši, na obiske, na poroke, h krstu. Za en slab avtovrednosti je bil tak voz.
Pozimi so se vozilis sankami. Sanke drsijo po krivinah, imajo tudi oje. Konji so tako vpreženi, da ‘gre na pete’,da je prednji konec sani v zraku. Če so se s sanmi ustavili pred gostilno, soimeli količke s seboj in so jih podlagali pod sani, da niso primrznile. Vednoje pri saneh konj moral imeti zvonec, ker so po snegu sani tako tiho tekle. Včasihniso orali snega in solili tako kot danes. Večinoma je bilo 20-30 cm zbitega,zglajenega, skoraj ledenega snega in po tistem so sani lepo tekle. Bilo jelažje kot z vozom. Konju ni bilo treba nič vleči, je kar samo ‘letelo’.
Vlačuge so bile sestavljene iz dveh delov voza, povezanih ssoro. Prednji del je bil gibljiv, zadnji pa fiksen. Z njimi so vozili les izgozda.
Otroške sanke so imele sedež včasih iz ‘lajštic’ (letvic),včasih pa iz ‘gurten’ (pletene iz trakov blaga ali špage). Pa okovane so moralebiti s ‘šincami’ (ploščatim železom), drugače bi hitro razpadle.
Za branjevke, ki so solato iz Trnovega vozile na trg, so delali vozičke s plafonom. Za perice, ki sorazvažale perilo po Ljubljani, so tudi izdelovali lahke vozičke z velikimi, 75cm visokimi kolesi.
Delali so tudi otroške vozičke – igrače. To so bilipomanjšani lojtrniki, ki so jih običajno otroci vlekli, da so domov pripeljalikakšno ‘gajbo’ krompirja, ‘fotr’ (hrano) za prašiče, pa na njivo so peljali znjimi majhne otroke, malico, vodo, če je ni bilo blizu. V mlin so lahkopeljali, iz trgovine kaj pripeljali. To so bili zelo priročni vozički.
