Leta 1912 je bil Janez Jamnik, po domače Udovčkov iz Gosteč, vpoklican v avstrijsko vojsko, kjer je bil dodeljen 17. pešpolku, imenovanemu tudi ˝Kranjski Janezi˝.
Janez Jamnik
z Gosteč, fara Sora, je bil rojen l. 1892. Bil je najstarejši sin izmed osmero živečih otrok. Služil je kot mesarski pomočnik v Škofji Loki. Posebno je ljubil svojo mater. Ko se je od vseh poslovil, je šel še k materi in ji še enkrat segel v roko – zadnjikrat. Zanimivo je njegovo navdušenje, ki odmeva iz pisma, preden se je odpeljal na severno bojišče. Piše namreč: »Sedaj je 36 let, odkar se je vojskoval naš regiment (17) zadnjikrat v Bosni. In takrat je zmagal in zmagali bomo tudi sedaj, ako se postavijo proti nam vsi Rusi in Srbi, kar jih je. Komaj čakamo, da bi že odšli iz Ljubljane. Drugega se ne bojimo, kakor bolezni. Krogle in bajoneta se ne bojimo. Jaz se pa nič ne bojim. Ker pri spovedi in obhajilu sem bil, sedaj naj pride smrt, da me reši tega sveta, toda ne poprej, šele na bojnem polju, kjer bo puška pokala in sablja se svetila. Tam, kjer smrt bo krasna. V torek (15/IX) gremo iz Ljubljane. Torej na boj, na boj krvavi in zmaga bo naša, ker je Bog z nami.« Zadnjikrat je pisal še iz Galicije 24. septembra in potem ne več, dokler ni prišlo sporočilo, da je ubit.
Dobri dve leti zatem so bili domači prek Rdečega križa obveščeni, da je Janez še vedno živ.
Dejstvo je, da je bil Janez Jamnik ranjen že kmalu po prihodu na rusko fronto, med prvo večjo bitko z nasprotnikom. Zadet je bil v trebuh in je močno krvavel. Bolničarji so bili zmotno prepričani, da je umrl. V naglici so ga slekli in odšli drugam. Tistikrat so Rusi napad odbili, njihovi sanitejci so po bitki začeli iskati preživele. Odpeljali so jih v bolnišnico Zločov (Ukrajina) blizu Carnovic, med njimi tudi nezavestnega Janeza. Kmalu si je mlado telo opomoglo. Tedaj pa je avstroogrska armada ponovno šla v ofenzivo in tokrat jim je bila sreča naklonjena. Fronto so prestavili globoko v nasprotnikovo zaledje in s tem ogrozili bolnišnico Zločov. Poveljstvo ruskih čet je zato ranjence premestilo z vlakom v Kijev. Zaradi naporne vožnje in gneče v vagonu se je Janezovo stanje močno poslabšalo. V Kijevu so ga odložili z vlaka, misleč, da je po njem. Vročičen in žejen je obležal za nekim skladiščem, kjer ga je našla domačinka in mu priskrbela zdravniško pomoč. Zdravnik ga je skrbno previl in mu poiskal mesto na vlaku, ki ga je po 28 dneh pripeljal v mesto Gorki, kjer so ga dokončno pozdravili.
Ozdravljenega so kot vojnega ujetnika prepeljali v Moskvo, kjer je ostal 6 tednov, dokler ni bil z drugimi kaznjenci prepeljan v taborišče Nebenka (kasneje Puškinovo) blizu Petrograda. Ker pa je Rusom primanjkovalo delovne sile na kmetijah, so jo nadomestili z vojnimi ujetniki in Janez se je znašel na neki kmetiji v Poltavski guberniji. Kmalu so ga premestili v Donski bazen, kjer so mu namesto motike potisnili v roke rudarski kramp. K sreči je tam naletel na šesterico Slovencev, ki jo je doletela ista usoda. Skupaj so prenašali trpljenje in sanjali o vrnitvi domov. Ko je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija, so rudniki kmalu prenehali delovati, uprava se je razbežala na vse strani. Janez in njegovi tovariši so bili prosti, a ker vlaki niso vozili, niso mogli domov. Leta 1918 so Nemci okupirali Ukrajino, zato so jih kot bivše vojake hoteli ponovno spraviti nazaj v vojsko, kajti oslabljena cesarska armada je potrebovala novih mož. Janez je v Judenburg prispel le en dan po slavnem uporu slovenskih vojakov, vendar vojaške uniforme ni več oblekel. Odpotoval je proti domu, kamor se je vrnil po skoraj sedmih letih.
Že naslednje zimo (10. 2. 1919) se je poročil. V zakonu z ženo Ivano se jima je rodilo 9 otrok.
